"Zbiralci", vsaj starejši, vemo da sodijo med poškodovane znamke take z manjkajočimi zobci, natrgane, odtrgane, pomečkane, zavihane odrgnjene, one z "okenci" (ali kakor pravimo napačno s tujko "ledirane"), obledele, prepognjene, znamke z madeži in drugimi poškodbami. Znamke z naštetimi okvarami bomo v bodoče brez usmiljenja izločili iz zbirk in jih sežgali, zavrgli ali vsaj takoj zamenjali za dobre. (NOVA FILATELIJA, letnik III, št. 11, November 1951)

Neki naš, tudi znan filatelistični cenilec, je imel navado, da je s svojo inicialko požigosal vse znamke, ki so mu prišle pod roke, celo v zvežčkih za krožno menjavo. To sem prvič opazil na rednih znamkah Kralja Aleksandra. Le kdo bi jih želel ponarediti?

Starejši filatelist me je učil: "Če boš kdaj kupoval "KOČIJE" (Co-Ci na Kralju Petru II), potem poglej če je zadaj znak cenilca in te potem raje ne kupi, ker ne boš ločil ponarejenih od pristnih. Po poklicu je bil ročni stavec v tiskarni.

Znan filatelistični sodni cenilec je nekoč, dopoldne na srečanju filatelistoav na Taboru, ocenil nekaj švicarskih znamk "MIR" starejšemu gospodu. Ta je potem celo dopoldne kazal znamke vsakemu, ki jih je hotel videti in ob tem pripovedoval kako je bogat (več kot 5.000 EUR). A znamke so bile tako zdelane, da se je komaj še razbralo katere so. Zakaj mu ni povedal resnice o kvaliteti?

Včasih si ogledujem zvezke za meddruštveno menjavo in si mislim, kako lepo bi bilo, če bi filatelisti kaj več vedeli tudi o kvaliteti znamk in ne samo o denarni vrednosti. Mnogi primerki imajo lepotne napake pri zobcih ali žigih, a so enako vrednoteni kljub temu, da je razlika za celo stopnjo očita.

Pred nekaj leti se je oglasil pri meni nekdo z zbirko znamk Cone B 1948 - 1954 naloženo v albumu in me prosil naj jo ocenim in zagotavljal, da je pristna, saj ima pri sebi dokaz. Res je, da je na papirju pisalo, da se potrjuje, da so bile znamke rezervirane in kupljene na Pošti Koper. Spodaj je bil nečitljiv podpis in žig filatelističnega društva z datumom iz leta 1974. Brez komentarja!

Včasih me je kdo le povprašal, kaj bi porekel na njegovo zbirko in si jo pričnem ob kavici ogledovati. Malo sem in malo tja, pa prideva do vprašanja kakšna neki je dotična znamka na hrbtni strani. Mož lepo oblizne prst, izvleče znamko in mi obrnjeno pokaže. Ogledovanje kar hitro zaključim.

Na dom mi je prinesel, morda je bilo 500 znamk, napol razpadel album in želel naj to ocenim, da ne bi slučajno prodal prepoceni. Bilo je v času Jazbinškovega zakona, ko je bilo treba zbrati denar za odkup stanovanja. Med najinima mnenjema je bila razlika za celih 54 kvadratnih metrov stanovanjske površine.