Za vsakega zbiralca znamk bi moralo biti pomembno kako so te shranjene, ne glede na to ali bo zbiral daljše obdobje ali samo kratek čas. "Zdravstveno" gledano gre za življenjsko dobo znamke in ne za dobo, ko je v posameznikovi lastnini. S takim gledanjem bi znamke lahko služile več gospodarjem in jih tudi preživele ter nosile svoje poslanstvo do svojega naravnega konca. Znamke tako ali drugače prehajajo iz rok v roke in zato morajo ohranjati svojo kvaliteto in primerno vrednost, ne samo v finančnem smislu.

List iz knjige znamk. Lepo so vidne natisnjene slike znamk in lepek slabe kvalitete, s katerim je znamka pritrjena.

Začetki filatelije niso bili naklonjeni shranjevanju znamk. Takrat se je znamke s pisem predvsem trgalo, zato jih večinoma ni bilo dobiti v pravi kondiciji. A že kmalu so ljubitelji uvideli, da je potrebno ravnanje spremeniti in jih kolikor mogoče zaščititi. Vsakdo je to počel po svojih najboljših močeh, dokler niso prišle na dan prve knjige s kratko vsebino o dotedanjih izdajah, v katerih so bili odmerjeni prostori za lepljenje znamk. V ta označena polja so bile kasneje natisnjene (vključene) tudi slike znamk tako, da ob pozornosti ni moglo priti do napake. V te okvirje se je lepilo žigosane in nežigosane znamke in oboje so s tem izgubile na vrednosti. Kvaren ni bil knjižni list ali znamka, temveč tisti vmesni papirček z lepilom, ki je postal vez med podlago in znamko in je bil tako močan, da na znamki ni popustil in obenem tako neprimeren, da je puščala očitne sledi. Starejše znamke še danes srečamo s pritrjenim delom lepka ali vsaj s temnejšim madežem brez lepila. Prav na elementu lepka se je poskušalo storiti največ, vendar se je primerna lepila in primeren papir za lepljenje našel mnogo pozneje, kar je bilo prepozno za mnoge že napol uničene znamke. Za zgodnje obdobje zato katalogi ločijo vrednosti za čiste znamke s sledjo lepka in tiste, ki so zadaj nepoškodovane.

Prvi Michel katalog iz leta 1910 z reklamnim sporočilom o vložnih listih in albumih.

Omenjene knjige so zajemale izdaje znamk iz celega sveta. Ob vse več izdanih znamkah so kasneje postale prevelike, zato so jih začeli izdajati za manjša področja, na primer za območje skandinavskih držav, Švice in Lichtensteina itd., pri tem pa vnašali vse več podatkov, kot so različna zobčanja, razlike v barvi in podobno in se s tem približali vsebini kasnejših specialnih katalogov. Če naletite na take knjige priporočamo, da znamk ne poskušate odlepiti, saj bi s tem povzročili prej škodo kot korist. Tak album ima že sam po sebi zgodovinsko vrednost, vsebina pa je v tako originalni embalaži še bolj privlačna. Iz teh začetnih oblik shranjevanja znamk so se kasneje razvile v posamezne veje: kataloge izdaj, albume in vložne liste z mnogimi specifičnimi izvedbami. O katalogih je bilo že govora v poglavju "Branje katalogov", o ostalem pa v nadaljevanju.

•••••••••••••••••••••••••••••••

Albumi za znamke

Albumi za znamke so bili sprva okorni in tudi grajeni iz neprimernih materialov, predvsem pa so bili zelo dragi. Slaba kakovost uporabljenih materialov se je pri boljši kvaliteti albumov pokazala šele pozneje, ko je vse skupaj začela napadati papirnata rja in druge bolezni, pri slabših pa je ta proces potekal še mnogo hitreje. Treba je bilo poiskati boljše kartone, materiale za pasice in vmesne zaščitne strani, a tudi lepilo in prisotne tkanine so bile na udaru preiskovalcev. Danes pravimo, da se je treba čim preje rešiti starih porumenelih ali rjavečih albumov in jih nadomestiti z novimi, izboljšanimi z novejšimi materiali. Žal vse prevečkrat filatelisti stare albume poklonijo zbiralcem, začetnikom in tako omogočajo prenašanje bolezni. Mladi so takih albumov veseli, čeprav bi jih bilo treba že preje odstraniti in uničiti. Današnji albumi z novimi materiali so zaščitna embalaža znamkam za mnogo daljše obdobje kot so bili predhodni, a tudi tu zna priti do meje uporabnega življenjskega obdobja, še posebej je to možno, ko že okužene znamke iz starih okuženih albumov prenašamo v nove in s tem morda povzročimo prenos bolezni.

Poškodbe znamk, zaradi slabih mikroklimatskih pogojev in uporabljenih neprimernih materialov za shranjevanje.

Novejše albume delimo po opremi nekako v štiri kakovostne razrede. Ti se razlikujejo tako po sestavi materiala kot tudi po njegovi uporabi pri sami izdelavi. Platnice albumov so n. pr.lahko luksuzne izvedbe iz usnjene prevleke, trdega (pretiskanega) kartona, mehkejšega kartona ali pa celo broširane. Notranje strani se razlikujejo v črni, temni ali svetli in beli barvi, in so narejene iz debelejšega (kompaktnega) ali tanjšega (upogljivega) kartona. Pomembna je tudi vpetost pasic, ki so lahko nameščene v izsekano ležišče na zgornji plasti kartona. V tem primeru znamke ne pridejo v stik z lepilom je pa pri nekaterih albumih možno, da nam uhajajo izza zgornje plasti, dobesedno lahko izginejo, zato je potrebna previdnost. Pasice pa lahko potekajo tudi neskončno okoli strani in je lepilo vidno v spodnjem delu pasice. V tem primeru znamke lahko pridejo do stika z lepilom. Pri močnejšem potiskanju znamk za pasico lahko to lepilo celo predremo in znamka izpade na spodnji strani pasice. Večina teh lepil je trajno plastična in v primeru predrtja, le z pritiskom prstov na predrto mesto vzpostavimo prvotno stanje, nikakor pa ne potegniti v vodoravni smeri levo ali desno, saj tako pasico pretegnemo. Poleg načina vpetja pasice je kvaliteta albumov odvisna tudi od uporabljenega materiala za pasice. Te so lahko iz prozornih ali prosojnih trakov. Med stranmi so zaščitne plasti tankega papirja. Tudi ta zaščita je lahko prozorna ali prosojna in v enem izvodu med dvema stranema ali pa je v dveh izvodih torej posebej za vsako stran. Pri listanju albuma je potrebno paziti prav na ta vmesni zaščitni papir, ki varuje pred medsebojnim zatikanjem znamk, da ga ne spodvijemo. Tudi pri vezavi strani so precejšnje razlike vendar te manj vplivajo na funkcionalnost albuma kot naštete. Pri kupovanju albumov se morate torej odločiti katero kombinacijo zgornjih lastnosti boste kupili, kajti od tega je odvisna cena, preglednost in tudi življenjska doba albuma. Vsekakor se je ob tem treba zavedati, da je album embalaža, ki pri prodaji znamk navadno ne šteje prav veliko, ne glede na kvaliteto.

Uhajanja znamk izpod vrhnje plasti kartona albuma.

Pri nakupu albuma je torej bistveno, da pogledamo ali niso morda strani upognjene. Upogibi nastajajo zaradi prekomernega enostranskega zategovanja pasic pri izdelavi, zaradi nepravilnega pakiranja, transporta ali skladiščenja, pri rabljenih pa tudi zaradi nepravilnega shranjevanja ali prekomernega nalaganja znamk. Naj ponovimo splošno pravilo, da morajo albumi neobremenjeno stati vedno pokonci, še posebej, ko so napolnjeni z znamkami. Ob nakupu albuma je zaradi zgoraj napisanega potrebno vso pozornost posvetiti izgledu lista in pasic. Pri debelejših kartonskih listih navadno ni težav z zvijanjem, pasico pa preizkusimo z vstavljanjem znamke v njeno notranjost in tako opazimo, če je možnost izginjanja. Pri mehkejših kartonih pa mora biti list v vseh smereh popolnoma raven, sicer lahko na eni strani pasice zategujejo in s tem otežuje vstavljanje znamk, na drugi strani pa pasice sprošča in s tem povečuje nevarnost za izpadanje znamk. Pasice si ogledamo s strani proti svetlobi in nam morajo dajati vtis, da se popolnoma prilegajo podlagi. Če je pasica na zgornjem robu valovita ali celo po celi dolžini odmaknjena od podlage potem je kvaliteta albuma slaba. Včasih pa se taka slabost ne opazi, zato ob nakupu lahko album tudi preizkusimo. Rahlo zapognemo list tako da napetost pasice nekoliko popusti, zataknemo nekaj znamk (brez prekrivanja) in ko pritisk na list popustimo, se mora pasica zopet napeti, znamke pa prilegati po celi prekrivni površini. Če sedaj album obrnemo z zgornjim delom navzdol, znamke ne smejo izpasti tudi, če ga nekoliko potresemo. Seveda so kakovostni albumi nekoliko dražji, vendar se v tem primeru ni najbolj modro ravnati samo po razpoložljivih financah. Navadno se je bolje odločiti za višji kakovostni razred albuma še posebej, ko gre za shranjevanje resno oblikovane zbirke ali vsaj za srednji kakovostni razred ob bolj splošnem zbiranju. Nižja kakovostna razreda sta primerena le za odlaganje odvečnih znamk ali celo samo kot ravnalna knjiga za znamke po pranju. Te kakovosti ne priporočamo niti začetnikom, saj zaradi izpadanja znamk in drugih težav izgubijo voljo do zbiranja.

Albumi morajo vedno stati pokonci, z rahlim medsebojnim dotikom.

Že pri prvem nakupu albuma za znamke se je dobro odločiti o njegovi velikosti. Filatelist vse naslednje nakupe prilagaja temu, saj tako poenoti izgled v svojem okolju, istočasno pa se navadi na hitro izračunavanje potrebnega prostora za katero koli količino znamk, saj ima v mislih vedno eno dimenzijo. Število strani je ob prvem nakupu manj pomemben podatek, saj napako lahko ob nakupu naslednjega albuma popravimo. V trgovinah nudijo različne velikosti albumov vendar jih je največ zunanje mere 22,5 x 30,5 cm za velike albume in 15,5 x 21,5 cm za manjše albume. V teh dimenzijah so usklajeni tudi najkvalitetnejši proizvajalci. Glede na količino znamk, ki bi jo želeli shraniti pa lahko izbiramo med 8, 12, 16, 24, 30 in 36 listnimi albumi, kar pomeni še enkrat toliko strani. Pri odločanju o številu listov moramo upoštevati, da v album (še posebej kvaliteten) ne vlagamo znamke drugo preko druge, saj bi pasice prej ko slej popustile, še posebej če vstavljene znamke močneje zgostimo. Prav tako zaradi preglednosti ni primerno preveliko prekrivanje znamk med vrsticami, kar je potrebno paziti predvsem pri večjih znamkah, pa tudi sicer je potrebno puščati določen rezervni prostor za vstavljanje novih pridobitev. Kasneje, ko bomo imeli nekaj več raznolistnih albumov, naša zbirka pa bo naraščala, bomo s prestavljanjem (nekoliko zamudno) prilagajali količino in gostoto posameznemu albumu. Ob nakupu albuma imajo mnogi tudi zahteve po določeni zunanji barvi platnic in hrbtišča, saj jim ta služi za razpoznavni znak, da hitro najdejo iskano zbirko, drugi pa si na hrbtišču s samolepilno etiketo in napisom označijo vsebino.

Primerek razporeditve znamk po kataloških številkah v albumu za švicarske znamke.

Vlaganje znamk v albume je preprosto, problem pa nastane, ko želimo v album vstaviti tudi blok ali celo malo polo. V tem primeru je predmet najbolj varno postavljen, če ga pomaknemo k sredini albuma in previdneži večje kose tudi zaščitijo z zgornje strani s "ščipalko" iz Hawida (obrazložitev kasneje), da se ne bi upognili ob zapiranju albuma. Mnogi pa bloke in male pole shranijo v album zaščitene s Havidovimi "rokavi". Omeniti velja tudi posebej prirejene albume, po katerih pa je običajno treba posebej vprašati. V njih lahko vlagamo četverčke, bloke, male pole in podobne nekoliko večje sklope znamk. Za ta namen so čisto pravi albumi izdelani s precej širšo (tudi različno) pasico, ki te večje sklope znamk dobro zavaruje. Vse več je tudi samolepilnih znamk, s katerimi se je uničilo že nekaj albumov, a te je treba pač shranjevati na originalnem papirju (potovane na pisemskem), če pa jih že izdvajamo iz originalne embalaže, potem jih podložimo s kakšn0 drugo podlago, ki je prav tako namenjena samolepilnim etiketam in se torej z znamke trajno ne sprimejo (glej: Odgovori - Samolepilne novoletne znamke).

Zaščita blokov znamk v albumu, ki segajo preko več vrstic, s "ščipalko" ali rokavom".

S tem pa poglavja o albumih nismo popolnoma zaključili, kajti morali bi vsaj omeniti tudi albume za celine, ovitke prvega dne in temu podobno robo, ki tudi obstajajo na tržišču. Ob pregledu kvalitete teh izdelkov se je potrebno ravnati podobno kot pri nakupih albumov za znamke. Za shranjevanje teh izdelke pa se nekateri filatelisti zadovoljijo tudi z nakupom primernih foto albumov, kjer je izbor po kvaliteti in dimenzijah mnogo večji in zato lahko tudi bolje rešujejo zaščitne in dimenzijske probleme. Vedeti moramo, da so ovitki z dotiski in priložnostnimi žigi na končnih izdelkih zelo različnih dimenzij.

•••••••••••••••••••••••••••••••

Vložni listi

Vložni listi imajo precej daljšo zgodovino kot albumi. So zanimivi za zbiralce, ker jim brez posebnega razmišljanja omogočajo zbiranje po zaporedju izdaj, ne da bi bilo potrebno kdajkoli znamke premikati. Prvotno so nastajali za lepljenje znamk, kasneje pa se je tehnologija in material tako spremenil, da tega ni bilo več potrebno, temveč so se znamke zatikale za zaščitno folijo. Večinoma so k znamki imeli pripisane tudi vse kataloške podatke, bodisi da so bili zapisani ob strani ali pa pod prostorom za znamko. So pa tudi taki vložni listi, ki imajo poleg še krajši ali daljši opis vsebine znamke. Bili so nadaljevanje knjižne oblike katalogov za polnjenje znamk, le da so imeli to prednost, da so se listi vlagali po vrstnem redu izidov znamk in se občasno dodajali in kot take se jih uporablja še danes. K tem listom so se pojavile tudi primerne zaščitne mape, ki so jih proizvajalci prirejali po svojih najboljših močeh. Med prvimi je bil "Schaubek - Permanent album", ki je le ena od mnogih map, ki že v naslovu pove, da je stalna in se tekoče dopolnjuje ter postaja album. Imel pa je tudi zanimivo rešitev spenjanja. V hrbtišču mape je bilo po celi dolžini pod zunanjo prevleko nameščeno zakrivljeno jekleno pero, ki je vsebino trdno stiskalo, da listi niso mogli izpasti. A tudi za razklenitev tega peresa ob vlaganju listov je bilo potrebno kar nekaj moči. Spenjalni patenti kot jih poznamo sedaj, so se pojavilo mnogo kasneje in so vlaganje listov zelo poenostavili.

Vložni list z znamkami.

Vložni listi so zaradi svojih dobrih lastnosti in praktičnosti z novimi materiali zelo pridobili na svojem ugledu in postali raznovrstni. Tako govorimo o vložnih listih, ki so luksuzni ali celo ekskluzivni in se izdelujejo za zbirko določene države ali tudi posebni, ki so uporabni za hranjenje različnih tematskih sklopov. Potem so tu še taki kot "albumski" listi, ki se uporabljajo kot listi v albumu, vendar imajo lahko na isti strani različne višine pasic in različne mere prostorov med njimi, ali pa te razlike po potrebi rešujemo z nakupom več različnih strani, katerih vsaka stran ima različne dimenzije in je zato različno uporabna. Imamo tudi tako imenovane letne vložne liste in tudi letne mape z več vložnimi listi. Če jih vlagamo v mapo z dotikom pasic med seboj, potem moramo poskrbeti za vmesni zaščitni papir, če pa so vse obrnjene v isto smer ali celo vložene v plastične vrečke, potem tega ni potrebno storiti. Med vložne liste sodijo tudi razstavni listi (glej: Razstavno okno), ki imajo tudi svoji širini primerne širše mape. Imamo tudi vložne liste za shranjevanje blokov, malih pol, itd. in tudi za shranjevanje celin, ovitkov prvega dne, maksimum kart, dotiskov na ovitke in priložnostnih žigov. In naštevanja še vedno ni konec, kajti veliko ponudnikov dela vložne liste za isti namen, a ima vsak kaj posebnega. Tako n. pr. za slovenske znamke poznamo najmanj pet proizvajalcev vložnih listov. Ko tudi med temi ne najdemo sebi najbolj primerno oblikovanega lista, nam še vedno ostane možnost, da si naredimo svoje liste, kar je seveda možno in hitro, še posebej v sedanji dobi računalništva (glej: Izdelava vložnih listov). Originalno kupljeni listi večinoma ne upoštevajo prostor za ugotovljene napake, spremenjene nijanse barv zaradi ponatisa, uporabe dodatnih zaščitnih premazov, itd., zato je projektiranje lastnih listov, ob vse večjih raznolikostih v isti izdaji, že skoraj nuja.

Primerek vložnega lista izdelanega doma.

Tudi oprema vseh teh raznolikih vložnih listov je različna. Osnovni karton ali plastična podlaga je lahko črne ali bele barve, vedno več pa je tudi barvno nijansiranih, kar je v nekaterih primerih tudi bolj privlačno. Na kartonu so lahko vrisani okvirji, prekriti s prozorno ali prosojno folijo, ki omejujejo prostor za namestitev znamke. Lahko pa je okvirček izpuščen in je tako predvidena folija za zatikanje znamke praktično nevidna. Znotraj okvirja ali folije je lahko slika pripadajoče znamke, kataloška številka, nekateri drugi podatki o znamki, itd., izven prekrivne folije pa je krajši ali daljši opis vsebine kot tudi tehničnih elementov projektiranja in izdelave.

Mape za vpenjanje vložnih listov so po obliki nekoliko večje in včasih bolj razkošno obrobljene. Kupiti velja originalne predvsem v primerih, ko so listi večjega formata ali ko želimo imeti ekskluzivno zbirko. So pa vložni listi tudi samo A4 formata, ki se jih vloži v plastično vrečko s pritrdilnim robom in spne v običajne mape s spenjalnim mehanizmom s štirimi vpenjalnimi mesti, pri čemer se rešimo investicije v predrage originalne mape. Če je obremenitev plastičnih vrečk v mapi prevelika in se povešajo navzdol, potem se mapo enostavno shranjuje tako, da je hrbtišče zgoraj in jih s strani podpremo v kolikor se ne naslonjalo na steno police. Nekateri listi pa so pripravljeni za direktno vpenjanje v mape in imajo torej ob levem robu že predvidene luknjice za spenjalo. V tem primeru je dobro poskrbeti tudi za tanek vmesni papir, ki znamke na stičišču dveh strani, zavaruje pred nepotrebnim samodejnim izvlečenjem ob listanju strani, če to ni poskrbljeno že na samem listu. Še veliko takih malenkosti je, na katere je treba gledati, ko se odločimo za sebi lastno vsebino lista, a s prakso jih boste sami rešili.

Posebej omenimo še albumske liste, ki imajo prozorno prekrivno folijo po celi širini strani v smislu pasice, vložni listi za večje primerke, denimo bloke pa so lahko v smislu pasice ali "rokava". Različic je še veliko in vseh ne moremo našteti. Važno je, da za vložne liste in njihovo vsestransko uporabnost veste in jih znate v trgovski mreži poiskati, ter se potem na podlagi pokazanih primerkov tudi pravilno odločiti, v smislu namena, ki ga želite urediti.

Na koncu lahko zapišemo, da obstojajo vložni listi tudi za druge filatelistične materiale, n.pr. maksimum karte, ovitke prvega dne, dotiske, celine, itd.

•••••••••••••••••••••••••••••••

Ostalo

Prekrivna folija na vložnih listih, pod katero vstavimo znamko, ima lahko tudi enako veliko podlago, ki je na list pritrjena in služi za ozadje znamke, zato je največkrat črne barve ali pa je prosojna. To je izdelek proizvajalca Hawid zato ga pod tem imenom poiščemo v trgovinah, čeprav slične proizvode ponujajo tudi drugi. Hawid nam je torej prvi ponudil celo paleto zelo uporabnih izdelkov, tako za čiste kot tudi žigosane znamke in enega od njih smo omenili zgoraj. Seveda ni nujno, da je na listu kajti v trgovinah dobimo Hawid pasice s podlago v različnih merah in jih tako po potrebi in na mero sami priredimo. Poleg različnih mer je tudi material lahko trši ali mehkejši, ter prosojen ali prozoren z enako hrbtno stranjo ali pa s črno. Če so take pasice spojene na spodnjem in zgornjem robu dobimo "rokav", ki ga prav tako režemo na odgovarjajočo mero ter je v enakih kvalitetah kot pasice zgoraj. Taki "rokavi" so primerni za shranjevanje večjih sklopov kot so: bloki, male pole, četverčki, triptihi, eseji in podobno. Hawid v teh oblikah je uporaben za zaščito dragocenejših znamk v albumih tako, da najprej znamke vstavimo v Hawid ter vse skupaj pod pasico albuma. Iznajdljivejši pa bodo znali te znamke prekriti s Hawidom tudi v nasprotni smeri, kar je priročno tudi za pripenjanje večjega sklopa znamk v albumu n.pr. bloka, male pole, itd. Raznolikost ponujenih dimenzij tega izdelka je neprecenljive vrednosti tudi pri izdelavi razstavnih listov.

Zaščita s Hawidom: zgoraj s črnim in spodaj s prozornim, skoraj neopaznim ozadjem.

Hawid ima tudi mnoge druge priročne proizvode, od katerih bi posebej omenil kartone za shranjevanje znamk. Naštejmo nekaj imen pod katerimi nastopajo: letni kartoni vsebujejo enoletno izdajo znamk (lahko v več kartonih), tematski kartoni (obletnice železnic, vesolje, ...), albumski kartoni nadomestijo album, prodajni kartoni nadomestijo paketke itd. So različne opreme in dimenzij ter je temu primerno razporejeno tudi različno število pasic. Preko celega kartončka je položena prozorna zaščitna folija (ne vedno) lepljena na zgornjem robu. S temi kartončki zbiralci lahko sestavijo celo kartoteko zbirke znamk, ki je vedno urejena po kataloškem zaporedju, saj vsako novo pridobitev, s pomočjo kartončka, vstavijo na odgovarjajoče mesto. Enako lahko delamo tudi pri zbiranju in razvrščanju tematike. Tak kartonček napolnjen z znamkami in zavit v celofan se prodaja tudi v trgovinah kot paketek.

Primer kartotečne ureditve zbirke.

Neke vrste kartoteko, v kateri so nameščene znamke, pa si lahko ustvarimo kar sami doma, v primeru, da bi želeli tako shraniti žigosane znamke, ki jih zbiramo po kosih in serije postopoma sestavljamo, prihraniti denar za albume in tudi čas pogostega prelaganja, ko se nam vrstice pogosteje napolnijo oz. nismo pustili dovolj rezervnega prostora. Nekateri zbiralci žigosanih znamk začetek zbirke polnijo prav v take kartoteke dokler se dovolj ne zapolni in jo nato prestavijo v album. Preproste liste pisalnega papirja A4 formata razpolovimo, obrnemo tako, da je daljša stranica vodoravno in na levem robu v sredino z luknjačem izbijemo luknje. Liste bomo kasneje vstavili v male registre. Vsak list naj bi vseboval eno serijo ali do štiri posamezno izdane znamke, ki so v kataloškem zaporedju. Nato znamke v namišljeno predvideni prostor prilepimo z originalnim (kupljenim) lepkom (falc), ki ima brezkislinsko lepilo in se hitro topi v vodi ter ne pušča sledi. Na tak list zapišemo lahko številke iz kataloga, posebnosti, vsebino itd. Stalno zaporedje je zagotovljeno.

Lepki so zelo pripravni tudi za lepljenje odvečnih znamk v zvezke za žigosane znamke, ko te pripravljamo za zamenjavo ali prodajo. Zvezki so pokončnega A4 ali ležečega A5 formata. Na listu so z ene strani natisnjena zaporedna polja za lepljenje znamk. Nad vsakim poljem je prostor za kataloško številko in opombo, pod poljem pa prostor za kataloško in prodajno vrednost. Seveda pa vseh teh podatkov ni vedno treba izpolnjevati. Če smo tak zvezek znamk pripravili za prodajo, moramo navesti več podatkov, posebno če bomo zvezek oddali v meddruštveno krožno prodajo. Taka prodaja poteka v vsakem društvu preko za to zadolženega člana, ki skrbi za prevzem zvezkov, ponudbo članom, obračun prodaje in vračanje pošiljateljem. Če smo torej zvezke ponudili v tako prodajo, bomo čez čas dobili vrnjene skupaj z denarjem za izvzete znamke, pri čemer bo društvo odbilo nekaj odstotkov za svoje posredniško delo. Zvezke na enak način lahko pripravimo z manj podatki samo za zamenjavo in jih na filatelističnem srečanju ponudimo, lahko pa v njih odvečne znamke tudi hranimo.

Lepke se seveda vlaži tako, da se na znamko sprime krajši (prepognjeni) del, na list papirja pa daljši vendar ovlažen na spodnjem robu. S tem omogočimo kadarkoli zasuk znamke na lice tako, da jo lahko pregledamo tudi na hrbtni strani, ne da bi jo odtrgali ali poškodovali. Prav tako lahko pod njo preprosto vstavimo zobomer ali črno podlago za pregled vodnega znaka ter raziskavo oz. merjenje opravimo brez škode.

Za večje količine odvečnih znamk se poslužimo shranjevanja v papirnatih prozornih vrečkah. Te so bolj prikladne kot stare pisemske ovojnice, saj vsebino razločimo že brez odpiranja. Na vrečke si napišemo tudi potrebne osnovne podatke. Mnogo ceneje od nakupa vrečk pa je, če si jih izdelamo kar sami iz plastične folije, ki jo v gospodinjstvu uporabljamo za pakiranje živil za zmrzovanje. V potrebno velikost jih zlepimo z varilnim aparatom za vrečke, ki ga v večini gospodinjstev tudi imamo. Napise na vrečke naredimo s alkoholnim flomastrom ali pa na njih nalepimo samolepilne etikete.

V praksi pa si filatelisti pri shranjevanju znamk pomagamo še z mnogimi drugimi priročnimi sredstvi. Predvsem je precej razširjeno vlaganje v odslužene knjige vse dokler nam kak padec na tla ne zagreni dneva ali celo tedna. Takrat najdemo vse mogoče škatlice, ki bi sicer romale na smetišče, a so postale sila primerne, bodisi za znamke v razsutem stanju, kot tudi že vložene v razne vrečke. Vsekakor je potrebno razmišljati, da je za čiste znamke primernejša originalna embalaža, za uporabljene pa tudi nekoliko poenostavljena, vendar s primerno zaščito pred kvarjenjem.

Vse večkrat nam tudi prodajalci filatelističnih materialov ponudijo izdelke že v končni embalaži.

Filatelistične materiale navadno hranimo na knjižni polici v dnevni ali delavni sobi. Mikroklima v prostoru pa močno vpliva na kvaliteto in ohranjenost materiala. Tu je težko dajati nasvete, saj se vsak prostor skozi letne čase obnaša po svoje že zaradi okolice, mi pa z raznotero uporabo prostora še dodatno povečujemo vpliv na klimatske razmere. Vsekakor je treba vsaj občasno pregledati shranjene materiale ter po potrebi ukrepati. Najbolj so občutljive čiste znamke (albumi so pokonci brez stranskih pritiskov), ki ne prenesejo niti vlage, niti suhe toplote. Ob vlagi se znamke začnejo sprijemati na podlago. To zasledimo, ko jih s pinceto želimo premakniti, pa poleg občutka težje gibljivosti zaznamo tudi rahlo prasketanje izpod znamke. V takem prostoru je torej vlaga prevelika, zato moramo poskrbeti za zmanjšanje s kemičnimi sušilnimi sredstvi (materiali za vpijanje vlage). Čiste znamke tudi sicer s pinceto vsaj enkrat na leto premaknemo, da pridobijo nekoliko na zračnosti, pravimo, da jih prezračimo. Če pa se izvlečena znamka krivi, potem je vlažnost prostora premajhna ali pa so temperature previsoke. Ukrivljenost se navadno še bolj opazi na tistih znamkah, ki so s prednje strani lakirane. Tudi razpokanje lepila je posledica presuhega prostora in opuščanja zračenja, kar pa bomo opazili, ko bo že prepozno. V takem primeru je potrebno prostor večkrat zračiti, temperaturo pa regulirati tako, da ne preseže 18 stopinj niti ne pade pod 16. Taka naj bi bila v vseh letnih časih. Po letu ali dveh opazovanja bomo v prostoru že dobro uravnali ustrezne klimatske razmere, vendar pa iz previdnosti občasnih pregledov ne smemo opustiti.