Zdi se, da je med filatelisti znanje o tiskanju znamk in razpoznavanju tega, še najmanj prisotno. A to brez potrebe, saj bi le z malo truda uspeli razvozlati vse primere. Končno teh tudi ni tako veliko, ker je večina znamk tiskana le v enem tisku in torej razpoznava niti ni potrebna. Tam, kjer pa so enake znamke tiskane v dveh ali celo več različnih tiskih, imamo v katalogih večinoma opozorila, kako ravnati pri razpoznavanju. V teh primerih je potrebno imeti nekaj znanja ter veščine, primerno orodje kot je na primer povečalo in po potrebi še dobrega prijatelja, ki se na tiskanje nekoliko spozna. Mi vam nekoliko znanja nudimo v nadaljevanju, veščino si po potrebi priskrbite sami.

Tiskarske tehnike v grobem delimo na visoki tisk, globoki tisk in ploski tisk. Pri vsakem med njimi je nekaj različnih tehnik, ki jih je tudi treba spoznati. Vseh detaljev, uporabljenih prenosov barv in papirja ter raznih tehnoloških izboljšav pa nam seveda ni potrebno vedeti. Poznati moramo le glavne značilnosti posameznega tiska, da ga razločimo od drugih in na tej osnovi pravilno razvrstimo znamke.

Pri visokem tisku ločimo ročni tisk, ki je pri znamkah uporabljen zelo redko. To vrsto tiska lahko poenostavljeno primerjamo z uporabo običajnega žiga in ga prepoznamo po neenakomerni razporeditvi barve. Mnogo več je uporabljen knjigotisk (Buchdruck) pri katerem na tiskarsko ploščo, imenovano tudi kliše, pritiskamo papir ali pa je to lahko tudi obratno. V vsakem primeru je barva nanošena na površino klišeja, vdrtine pa je ne vsebujejo. Pritisk na klišepovzroči iztiskanje barve z barvane površine k zunanjim robovom, zato so ti temnejše obarvani, nekoliko nabrekli in tudi neenakomerni. Konture slike so grobe in močno poudarjene. Šrafirne črte so krepke in ne pregoste. Pri ne opranih znamkah knjigotisk lahko ugotovimo tudi, če zadnjo stran znamke podržimo proti izvoru svetlobe pod določenim kotom, pri čemer opazimo izbočen papir tam, kjer je imel kliše izbočena mesta.

Visoki tisk - knjigotisk

Primerki znamk slovenske izdaje za državo SHS v letih 1918 - 1920: zgornja vrsta so znamke v visokem knjigotisku, spodaj pa enake v ploskem kamnotisku (glej ploski tisk).

Nekoliko bolj izpopolnjen je indirektni visoki tisk (Indireckt Hochdruck), tako imenovani Letterset, ki odpravlja nekatere pomanjkljivosti knjigotiska. Barva iz klišeja se namreč prenaša na vmesni valj (zato indirekt), ter od tam na papir. Tako dobimo ostrejše in enakomerne robove barvnih površin, kar daje znamki lepši izgled.

Nemčija: razlika med dvema visokima tiskoma - knjigotiskom in lettersetom je sila mala, zato jo je potrebno iskati z velikim povečalom.

Nemška Demokratična Republika: primerjava knjigotiska (visoki tisk), ki ima redko in grobo šrafuro in ofsetnega tiska (ploski tisk) s popolnoma gladko površino, se opazi že s prostim očesom

V skupino visokega tiska sodi tudi reliefni tisk (Prägedruck) pri katerem papir stisnemo med matrico in patrico tako, da ostane po opravljenem tisku papir dejansko vbočen oziroma izbočen. Samostojno se ta tisk za znamke manj uporablja, zato ga največkrat najdemo v kombinaciji z drugim tiskom. Poenostavljeno ga lahko primerjamo s suhim žigom.

Reliefni tisk - visoki tisk

Nekaj primerkov reliefnega tiska vedno v kombinaciji z globokim raster tiskom, ofsetnim in globokim linijskim tiskom.

Pri globokem tisku razlikujemo linijski globoki tisk (Stichtiefdruck), ki se zelo veliko uporablja pri izdelavi znamk. Postopek zahteva zelo veliko natančnost izdelave tiskarske plošče in je temu primerno drag, se pa izdelava obrestuje, ker v veliki meri preprečuje ponarejanje. Slika znamke se s črtami (linijami) vrezuje v tiskarsko ploščo, ki je lahko jeklena ali bakrena. Zareze so različno globoke (ali tudi široke). V njih se vtre barvo, dočim se gornjo površino tiskarske plošče očisti. Ko preko plošče pritisnemo vlažen papir in ga nato dvignemo, ta posesa barvo iz vreznin. Znamke, tiskane v tej tehniki zato prepoznamo po spredaj nekoliko dvignjenem reliefu, ki ga v bistvu oblikuje barva. Znamke so po površini nekoliko hrapave tako, da to občutimo ob rahlem potezu prstov preko slike. Lahko pa preko znamke položimo aluminijsko folijo (gospodinjsko) in po njej rahlo podrgnemo. Če se pokaže rahla slika v reliefu, je to gotovo jeklorez (Stahlstich) ali bakrorez (Kupferstich). Slika znamke v tej tehniki je zelo fina, sijajna in čista. Zaradi sušenja vlažnega papirja po tisku, lahko prihaja do različne dimenzije slike na znamki, še posebno v primeru večkratnih ponatisov.

Globoki tisk

Švica: linijski globoki tisk (bakrotisk) z izredno lepo in gosto šrafuro senčenja

Druga vrsta globokega tiska je točkasti globoki tisk (Rastertiefdruck) pri katerem so vreznine črt nadomeščene z mrežnim poljem točk (rastrom). Te so lahko redkejše ali gostejše ter bolj plitke ali globoke, s čemer se določa količina barve in oblikuje slika, ki je prav zaradi takega načina dodajanja barve zelo mehka. Zaradi razstavljanja slike v točke, robovi ravnih površin (tudi črke) zgubijo nekoliko na ostrini. Z dobrim povečalom nam točkasti globoki tisk ne bo težko ugotoviti.

Norveška: primerjava treh tiskov pri sicer enakih znamkah: 30 öre: knjigotisk z značilno neostrimi potemnelimi robovi črt; 12 öre: raster (mrežni) globoki tisk opazen tudi po "stopničastih" črtah; 4 krone: linijski globoki tisk z izredno ostrino in čistostjo slike.

Avstrija: raster (mrežni) globoki tisk s tiskarske plošče in bakrorez (jedkanica) iz tiskarskega valja.

Za izdelavo izredno lepih znamk, se uporablja zelo gosta točkovna mreža, ki je dobila ime heliogravura. Ta se uporablja samostojno, vendar se tudi zelo pogosto kombinira z linijskim globokim tiskom.

Švica: izredno lepe znamke tiskane v heliogravuri znane tiskarne Courvoisier.

Pri ploskem tisku razlikujemo kamnotisk (Steindruck), ki je starejši, bolj klasični način tiskanja znamk, poznan tudi pod imenom litografija in ofsetni tisk (Offsetdruck), ki je strojno izpopolnjen za množično tudi več barvno tiskanje znamk. V obeh primerih se površine tiskarske plošče (kamene ali kovinske) kemično obdelajo tako, da določeni deli površine prevzemajo barvo, drugi pa ne. Z različnimi prenosi preko valjev se na papir odtisnejo slike, ki so po izgledu nekoliko blede in brezizrazne. Torej nimajo niti poudarjenih kontur, niti nobenih izboklin ali vdrtin. Za ta tisk se uporablja papir za hitro sušenje, ki je brez sijaja, zato se tako tiskane znamke mnogokrat premažejo z lakom. Ploski tisk na znamki je popolnoma gladek in prav zaradi tega lahko razpoznaven ob predpostavki, da že imate nekoliko prakse.

Ploski tisk - ofset

Skupina slovenskih znamk tiskanih v ofsetu je lakirana (ali pa tudi ne!).

Znamke tiskajo tudi v kombiniranem tisku tako, da so na isti znamki uporabljeni dve (ali celo več) tehniki hkrati. Največkrat se kombinira ofsetni in pridvižni tisk ter heliogravuro in linijski visoki tisk. Druge kombinacije se redkeje pojavijo.

Jugoslavija: kombinacija ofset tiska z linijskim globokim (levo) ter globoki raster v kombinaciji z linijskim tiskom (desno).

Združrni narodi (Švica): kombinirani ofset tisk v katerem je vkomponirana silhueta človeka v reliefnem tisku (spredaj izbočen, zadaj vbočen).