Poznavanje vrst in podvrst tiskarskega papirja, uporabnega za tiskanje znamk, je v nekaterih primerih pomembno za razpoznavo in razporejanje navidez enakih znamk v zahtevane serije po kataloški razvrstitvi. Strokovnjaki imajo v tem pogledu svoja poimenovanja in oznake papirja, saj vsak način tiskanja potrebuje posebej pripravljen papir, ki ima specifične lastnosti sprejemanja barve, sušenja, odpornosti na vplive okolice itd.. Mi se bomo bolj posvetili tistim razlikam, ki nam koristijo pri pravilnem razporejanju znamk. Še vedno velja pravilo, da se tega opravila lotimo v primeru, ko nam to narekuje katalog, oziroma ko izmed več možnih razlik (zobčanje, tisk, barva, vodni znak itd.) pri enakih znamkah ugotovimo, da bi lahko ravno na podlagi za tisk uporabljenega papirja najlažje razvrstili znamke v posamezne serije.

Papirna masa in papir

Uporabljene papirje v osnovi delimo na ročno in strojno izdelane. Ročni papir je na otip grob in neraven. Ob pozornejšem pogledu so opazna v različne smeri razporejena vlakna. Tak papir je bil za tiskanje znamk le redko uporabljen. Odkriti ga ni težko, če se zadovoljivo spoznamo s strojnim papirjem, ker je razlika zelo očita. Strojni papir je stisnjen iz lesne mase (za tisk znamk le izjemoma uporaben) ali iz celuloze (brezlesni papir), ki ga za tiskanje znamk normalno uporabljajo. Pod močnejšo povečavo je brezlesni papir videti nekoliko hrapav, oziroma je opazna drobno zrnata struktura. Lahko ga površinsko oplemenitimo ali po tiskanju lakiramo, s čemer zgornje ploskve preidejo v popolnoma gladko površino in tako niso primerne za razpoznavo.

Včasih papirni masi pred izdelavo papirja dodajajo tanke svilene nitke v različnih barvah (črna, modra, zelena, rdeča). Tako izdelan papir imenujemo vlaknati papir (tudi nitasti papir). Največ je bil uporabljen pri švicarskih znamkah in v tistih deželah, katerih znamke so tiskali v švicarski tiskarni Courvoisier (Jugoslavija, Kongo itd.), a ni redkost tudi drugod (ZDA). V primeru vlaknatega papirja gre razločevanje enakih znamk tako daleč, da jih ločimo po barvi papirju primešanih svilenih vlaken (črna in rdeča ter modra in rdeča itd.).

Vlaknati papir (od leve proti desni) na znamkah Avstrije, ZDA, Švice in Jugoslavije. Zadnji dve imata papirju primešana obarvana vlakna.

Velikokrat za tiskanje znamk uporabljajo barvni papir, ki ga moramo razločevati od pobarvanega. V primeru barvnega papirja pred izdelavo v papirno maso dodajo določene količine barve in s tem obarvajo celotno strukturo papirja.

Barvni papir je lahko rahlo toniran do močno obarvan. Prikazani primeri so (od leve proti desni) iz V. Britanije, Francije, Bavarske in Švice.

Z dodajanjem fosforja v papirno maso dobimo papir s fosforjem. Pri ugotavljanju fosforja v papirju uporabljamo UV svetilko, vendar je delo zahtevno še posebno v primerih, ko so primešane količine izredno majhne. Poznane so znamke Jugoslavije, pri katerih na odvečnem robu pole piše "Znamke sa fosforom" in filatelisti tak rob pustijo spojen z znamko kot dokaz vsebnosti fosforja, ker ga sicer z nam dostopnimi pripomočki ne moremo dokazati.

Jugoslovanske znamke, ki imajo papirju primešano le majhno količino fosforja.

Fluorescentni papir dobimo na enak način kot fosfornega ali barvnega s tem, da je tu dodana fluorescentna snov. Tak papir osvetlimo z UV svetilko, pri čemer rumeno zažari. Torej ga z lučjo ni težko ugotoviti, moramo pa ga razlikovati od fluorescentnih črt (trakov) in premazov, ki so lahko naneseni na prednjo, zadnjo ali celo obe strani znamke in sodijo v drugo poglavje.

Švedski znamki na navadnem (na sliki temnem) papirju in na fluorescentnem papirju (rumeno svetleči) s pogledom s prednje in zadnje strani znamke. UV svetilka nam lahko večkrat pomaga tudi pri razlikovanju drugih papirjev, potem ko smo že dobro osvojili osnovno znanje. (V. Britanija: enaki znamki z različnim papirjem).

Do sedaj se je zelo redko uporabil za tiskanje znamk kovinasti papir, ki je na prednji strani prevlečen s kovinskim lističem. Madžarske znamke iz leta 1955, tiskane na papirju, prevlečenim z aluminijsko folijo, se je prijelo ime "aluminijska znamka". Znan je tudi primer Tonge iz leta 1963 s slikami zlatih kovancev, tiskanih na sila tanko zlato folijo s papirno podlago.

Znamke, ki nimajo več papirja za osnovo, so lahko tiskane na svili (Poljska), na kovinskih listih (Paragvaj) ali na plastičnih ploščicah. Te zadnje s prepletanjem najlonskih vlaken ob premikanju celo spreminjajo sliko ali pa dajejo občutek trodimenzionalnosti.

Z najlonskimi nitkami prepredena znamka Bhutana naj bi delovala trodimenzionalno.

Debelina papirja

Enake znamke niso vedno tiskane na enako debelem papirju, zato je v nekaterih primerih izmerjena debelina papirja primeren podatek za razvrstitev znamk. Merjenje opravimo z mikrometrom (debelinomerom), s katerim je možno določiti debelino papirja do stotinke milimetra natančno.

Redki so primeri tiskanja znamk na kartonskem papirju. Tako ga imenujemo takrat, ko je izmerjena debelina papirja 0,13 milimetra ali več. Nekateri viri navajajo 0,12 milimetra. Pri merjenju se debelina lepila ne upošteva, kar pri starejših znamkah ni zanemarljivo.

Več znamk je tiskanih na debelem papirju, ki ima debelino brez lepila od 0,10 do 0,13 (0,12) milimetra. Večina znamk pa je tiskanih na papirju debeline 0,07 do 0,10 milimetra, ki ga filatelisti poimenujemo srednje močni papir.

Enaki znamki Avstrije (levi) z debelino papirja 0,14 (karton) in 0,07 (srednje močni) milimetra ter enaki znamki NDH (desni) z debelino papirja 0,08 in 0,045 (pelir papir) milimetra.

Tanek papir je za znamke zopet manj uporaben in ga najdemo v razponu debeline med 0,05 do 0,07 milimetra. Najtanjši uporabljeni papir za tiskanje znamk je poimenovan pelir papir. Ta je debel manj kot 0,05 milimetra. Srečamo ga zelo redko, na videz pa ga spoznamo po tem, da daje položen na temno podlago videz prosojnosti.

Nekatere kataloške oznake papirja

V katalogu bomo velikokrat zasledili poimenovanje navaden papir, posebno kadar v neki skupini enakih znamk želi opisovalec posebej poudariti tisti zanimivejši "drugi" papir. V resnici je to strojno izdelan brezlesni papir z enakomerno porazdeljeno papirno maso po celotni površini. Pri povečavi je opazen enakomeren granulat, ob pogledu proti svetlobi pod ostrejšim kotom pa daje vtis, kot bi bila površina matirana. Pri ugotavljanju navadnega papirja nas ne sme zavesti sijajni lesk lepila ali lakirana prevleka tiska.

Navadnemu papirju podoben je luknjičasti papir, ki ima po površini raztresene drobne luknjice, kot bi nastale ob prebadanju z zelo tanko iglo. Opazne so, če znamko podržimo proti močni svetlobi. Z gledanjem proti svetlobi in zastrto okolico znamke ugotovimo tudi oblačkasti papir. Ta ima neenakomerno razporejeno papirno maso, zaradi česar opazimo temnejše in svetlejše dele površine.

Mrežasti papir ima daljše (do 5 mm) ali krajše prekinjene črtice, ki jih opazimo pri povečavi in močni osvetlitvi. Črtice lahko potekajo v eni smeri, bodisi vodoravno, navpično ali diagonalno, ali tudi v dveh smereh, kar daje videz mreže. Črtice so lahko zelo kratke, tako da govorimo že o točkastem papirju.

Švicarska znamka tiskana na navadnem (nitastem) ter enaka tiskana na mrežastem (točkastem) papirju.

Progasti papir, mnogi ga imenujejo tudi rebričast, ima na zadnji strani vidne neprekinjene črte preko celotne površine, kar opazimo s pogledom proti svetlobi. Te črte nastanejo ob prehodu papirne mase preko valjev, na katerih so napete tanke žice, ki povzročijo, da se vdolbine, nastale s pritiskom žice, izpolnijo z redkejšo maso.

Glajeni papir je v osnovi navaden papir, ki ga dodatno obdelamo z vodenjem preko gladilnega valja. Tak papir največkrat uporabljajo za tiskanje poštnih znamk.

Prevlečeni papir ima večinoma enostransko zapolnjene površinske neenakomernosti s kazeinskimi, kaolinskimi ali krednimi dodatki. Osnova je navadni papir, ki se največkrat gladi s kredo, zato ga imenujemo tudi kredni papir. Z lahkoto ga prepoznamo, če po prevlečeni strani rahlo potegnemo s srebrnim svinčnikom ali drugim srebrnim predmetom, in opazimo srebrno sivo sled. Prevlečeni papirji so uporabljeni pri mnogih kakovostnejših izdajah poštnih znamk, čeprav to v katalogih le redko omenijo.

Obarvani papir, za razliko od barvastega papirja, ima površinsko dodano barvo z ene ali tudi z obeh strani. Barva je lahko nanesena s potapljanjem, mazanjem ali največkrat kar s tiskanjem med okroglimi gladilnimi valji. Nanos barve na papir pred tiskanjem znamk imenujemo predtisk.

Primerka obarvanega papirja z izgledom znamke od spredaj in zadaj pri enakih znamkah Švedske (levo) in Norveške (desno).

S papirjem preprečujemo ponarejanje

Pri izdelavi papirja z vodnim znakom se v samem tehnološkem procesu vtisnejo v papir določeni znaki, kot so: črte, črke, krogi, krone, zvezde, grbi itd.. Mesto vtiskanja se zapolni z redkejšo papirno maso, kar kasneje deluje kot rahlo prosojno. Vodni znak je največkrat oblikovan tako, da se ponovi na vsaki znamki enako, a se tudi lahko razprostira preko več znamk ali celo preko cele pole. Vodni znak opazimo največkrat s prostim očesom. Za razpoznavanje zahtevnejših vodnih znakov uporabimo plitko črno posodo, v kateri na dno poravnamo znamko, s prednjo stranjo navzdol in nanjo kanemo kapljico čistega bencina. Ob hitrejšem izhlapevanju bencina na mestu vodnega znaka, postane le-ta nekoliko bolj viden. Čisti bencin uporabljamo zato, ker ne topi lepila na znamki in torej z njim lahko raziščemo tudi nežigosane znamke. V katalogih so vodni znaki prikazani tako, kot bi jih gledali iz prednje strani. Tam pa je tisk, zato je primernejše opazovanje vodnega znaka iz zadnje strani, kar pomeni, da je obrnjen narobe. To dejstvo moramo upoštevati, ali pa uporabiti ogledalo za ponovni preobrat. Vodni znak je dokaz proizvajalca papirja o njegovi visoki strokovni ravni, istočasno pa zaradi zahtevnosti pri izdelovanju preprečuje ponarejanje znamk.

Z znamkami so prikazani vodni znaki Nizozemske, Italije, V. Britanije in dva iz Nemčije, kot jih opazimo na črni podlagi. Iz kataloga je prikazan niz bolj ali manj kompliciranih vodnih znakov V. Britanije.

Papir s svileno nitko ima vodoravno ali navpično po celi dolžini neprekinjeno vtisnjeno svileno nitko. Na tem mestu je papir rahlo odebeljen, kar je opazno pri pogledu proti svetlobi. Na takem papirju so bile znamke tiskane le redko, mnogo pogosteje so ga uporabljali za tiskanje denarja. Tehnična izvedba takega papirja je zelo zahtevna, zato preprečuje ponarejanje znamk.