V tem poglavju želimo, poleg že prikazanih rednih in priložnostnih izdaj, spomniti tudi na druge namene izdaj znamk, ki imajo nekoliko bolj specifično nalogo in so številčno manj obsežni, a za to nič manj pomembni in za mnoge zbiralce tudi zelo zanimivi. Znamke teh izdaj so lahko namensko oblikovane ali pa z dotiski in pretiski spremenjene osnovne znamke poštne uprave. V katalogih nekatere spodaj navedene izdaje najdemo med stalnimi izdajami v splošnem delu, večino pa v dodatku k stalnim izdajam na koncu katalogizacije poštne uprave. V tekstu so opisane le večje skupine izdaj s posebnim namenom.

Izdaje znamk za uporabo na transportnih sredstvih imenujemo kar letalske, zrakoplovne, ladijske, železniške in cestno prometne znamke. Njihov namen je uporaba na poimenovanih sredstvih, včasih celo omejeno samo na določeno relacijo ali celo na točno določenem prevoznem objektu. Med temi izdajami je največ znamk za letalski promet. K temu so prisilile izredno visoke poštnine, za katere običajne izdaje niso bile primerne. Z naraščanjem letalskega prometa so se stroški zniževali tako dolgo, da so izdaje letalskih znamk postale manj pomembne, zato so jih nadomestile običajne znamke z dodano nalepnico "PAR AVION". Sorazmerno redke so zrakoplovne znamke, čeprav je bil med obema vojnama tak promet zelo razvit, posebno na medcelinskih povezavah, kjer je bil najbolj znan GRAF ZEPPELIN.

Primeri letalskih znamk Francije in Avstrije zgoraj, Združenih Držav Amerike v sredini, Italije ter zrakoplovni znamki Nemčije spodaj.

Med izdajami znamk za točno določeno vrsto storitev so najbolj znane ekspresne znamke, ki so bile namenjene hitri dostavi pošiljk. Pri njih poznamo tudi nekaj posebnih izpeljank kot so: ekspresna znamka za letalski promet ali za vojaško pošto itd. Bolj redko in največkrat ne kot prave znamke, so se pojavile nakaznične, telefonske in telegrafske znamke namenjene plačilu omenjenih storitev. Nekaj znamk je bilo tudi namenjeno cevni pošti, ki se je v velikih mestih razvila med obema vojnama in je kot pogonsko silo uporabljala komprimirani zrak, zato so jih poimenovali pnevmatske znamke.

Primeri ekspresnih znamk Italije (zgoraj) in San Marina (v sredini) ter italijanska znamka za pnevmatsko pošto (spodaj).

Posebne izdaje paketnih znamk so služile za posredovanje paketnih pošiljk. Teh je bilo sorazmerno veliko in v nekaterih državah so uporabljali ločene znamke za železniški in poštni paketni promet. Železniške paketne pošiljke so se žigosale s pravokotnim žigom (kot tudi druge pošiljke po železnici), dočim so poštno paketne pošiljke žigosali z običajnim okroglim žigom. Tudi tu poznamo posebnosti, kot so n.pr.: avto paketne znamke (Finska) ali pa časopisno paketne znamke (Belgija).

Železniško paketne znamke (zgoraj) in poštno paketne znamke Belgije (v sredini) ter italijanske dvojne (dvodelne) paketne znamke, ki jih ne razdvajamo (spodaj).

Tudi pošiljanje časopisov po pošti je imelo svoje tarife in svoja pravila, zato so nekatere poštne uprave izdajale časopisne znamke. V tem je bila zelo produktivna Avstro - Ogerska monarhija. Te znamke so bile večinoma tehnično manj dorečene. Danes pismonoša raznaša časopise le v bolj odročnih krajih z v naprej plačano pogodbeno pristojbino, kar je posebej označeno.

Različne časopisne znamke Avstrije, ki so bile večinoma nezobčane in so se razdvajale z ročnim rezanjem.

Portovne izdaje znamk so bile namenjene plačilu za neplačano ali premalo plačano poštnino, kar je bilo ugotovljeno med prenosom pošiljke. Pismonoša je označeno potrebno doplačilo zaračunal na vratih (porto) prejemnika.

Primeri starejših in novejših portovnih znamk Avstrije (zgoraj) in Kraljevine Jugoslavije (v sredini). Francija se na moč trudi enoličnost tovrstnih znamk polepšati (spodaj).

Razglednico s premalo plačano poštnino so na pošti žigosali z dodatnim žigom: "T pri vročitvi izterjati porto poštnino din 14.-." Pismonoša je to opravil, kar levo spodaj dokazujeta porto znamki.

Poznamo tudi doplačilne poštne znamke, ki niso povezane z vrednostjo poštne storitve, temveč so namenjene zbiranju sredstev za humanitarne namene ali za podporo posebnim akcijam (šport). Take znamke so še najbolj poznane na področju balkanskih držav, saj so drugje te potrebe večinoma reševali drugače (n.pr. z doplačilom k redni nominali). Za neplačilo obvezne doplačilne znamke poznamo tudi doplačilne porto znamke. Kadar je pošta zadolžena za izpeljavo take nabirke, potem izda znamke in jih tudi žigosa s poštnim žigom. Kadar pa je pisemska pošiljka samo sredstvo nabirke in je potrdilo plačila le izdano v obliki znamke, takrat te "znamke" imenujemo doplačilnice in jih pošta ne žigosa.

Doplačilne poštne znamke v Jugoslaviji so bile izdane, nekatere tudi v porto izvedbi, v korist Rdečega križa v letih 1947-79, ob Tednu otroka v letih 1955-61 (zgoraj), v korist Jugoslovanskega Olimpijskega komiteja v letih 1968-75 (v sredini) ter za Teden solidarnosti leta 1975. To so prave znamke, ki jih je pošta obvezna žigosati. Vse ostalo so doplačilnice (spodaj), ki pa jih nekateri katalogi vseeno navajajo.

Službene izdaje znamk so bile namenjene službenim poštnim pošiljkam vladnih organov in tudi drugih ustanov in organizacij, pač po predpisih države v kateri so bile izdane. Njihov pomen je bil lahko v brezplačni dostavi ali v znižani poštnini, lahko pa tudi v pospešeni dostavi, saj so bile tiskane tako, da so bile hitro prepoznavne, kar je bilo pomembno pri sortiranju pošiljk. Tudi te znamke so pri nekaterih poštnih upravah še bolj razčlenili kot n.pr.: na službene železniške znamke ali službene znamke za letalski promet, službene znamke za pošiljke politične stranke itd.

Kneževina Danzig z natisom za službeno znamko in Bayern z natisom E, kar je pomenilo železniško službeno znamko ter nemški službeni znamki za oproščeno poštnino (zgoraj). Nemški službeni znamki z nominalo ter službeni znamki za uporabo pri poštnih pošiljkah politične stranke SDS Nemčije (v sredini). Službene znamke nikoli niso bile privlačne (Švedska, Norveška), nekoliko bolje so izgledale le, če je bil na redne znamke izveden natis (Kanada, Argentina) določenega pomenskega znaka (spodaj).

Za potrebe vojske so v mnogih državah izdajali poštne znamke vojaške uprave in jih večinoma brezplačno delili vojakom na služenju vojaškega roka ali za oglašanje z bojišč svojim domačim. Navadno so jih žigosali na začasni pošti v vojni upravi, kjer so predvsem v vojnem času opravili tudi pregled vsebine (cenzuro). V manjši meri so znamke delili tudi civilnemu prebivalstvu ob frontni črti, kar dokazujejo tudi redni poštni žigi.

Avstrijski znamki iz 1. svetovne vojne in Jugoslovanski znamki s pretiskom prirejeni za uporabo v coni B slovenskega Primorja in Istre pod vojno upravo takoj po 2. svetovni vojni.

Italijanske znamke vojaške poštne uprave pred kapitulacijo (sept. 1943) z natisom P.M. in po njej z G.N.R. Primera brezplačnih vojaških poštnih znamk Francije v mirnem obdobju.

Vojno poštna bojiščna dopisnica (celinka) iz leta 1916, za sporočila v domači kraj, ima okrogli znak, ki odvrača od lepljenja znamke in v levem spodnjem kotu napis, da je oproščena plačila poštnine. Opremljena je z žigom ustrezne vojne pošte in žigom vojaške enote.

V sklop znamk za posebne namene štejemo tudi tako imenovane institucijske izdaje znamk, ki jih uporabljajo v mednarodnih organizacijah, delujočih večinoma pod okriljem Združenih narodov in se nahajajo na ozemlju različnih držav. Največ takih ustanov deluje v Švici (Ženeva), njihove uradne dolge naslove pa na znamkah označujejo le s kraticami kot n.pr.: SDN, ONU, BIT, BIE, UIT, OIR, OMM, OMS itd.

V zgornji vrsti so od leve proti desni predstavljeni primerki institucijskih znamk uporabljenih v UIT- Mednarodna zveza telekomunikacij, OMM - Meteorološka svetovna organizacija, OMS - Svetovna zdravstvena organizacija, BIT - Mednarodni urad dela (vse delujoče v Švici). V spodnji vrsti so znamke izdane za uporabo v UNESCU, ki ima svoj sedež v Parizu.