Poštne znamke so najpogosteje tiskane v polah, uporabljamo pa jih posamezno ali v manjših skupinah, zato je potrebno, da so tehnično opremljene za oddvajanje na sestavine prodajne pole znamk. Prvotno so se oddvajale z ročnim razrezovanjem, pod tehnično opremljenost znamk pa razumemo nadaljne izpopolnitve kot so prebadanje, zobčanje in izsekavanje poštnih znamk.

Ročno rezane poštne znamke so tiste, pri katerih se za oddvajanje uporablja škarje ali nož in izvirajo večinoma iz začetnega obdobja izdajanja poštnih znamk. Na večjih poštah je znamke razrezoval posebni uradnik, ki je z obilico prakse delo opravljal skoraj strojno natančno. Za manj usposobljene so v medpolja znamk mnogokrat tiskali neprekinjene ali prekinjene ločilne črte po katerih naj bi potekal razrez. Znamke za ročno oddvajanje so se pojavljale tudi v kasnejših obdobjih, predvsem ob vojnih časih, ko ni bilo na razpolago že uveljavljene drugačne tehnike ali ko je bilo treba izdati znamke v zelo kratkem času. Znamke za ročno oddvajanje, večinoma izdane za bolj ekskluzivne ali špekulativne namene, ki so v skrčeni nakladi spremljale enake zobčane znamke, ne štejemo v to skupino, čeprav so se rezale na enak način, temveč jih imenujemo nezobčane znamke kot alternativo enakim zobčanim. Tudi novejše rezanje znamk po nekaterih robovih ne sodi sem, saj je to rezanje opravljeno strojno že v času tiska ali ob nakupu iz prodajnega avtomata.

Ročno rezane znamke Avstrije in Kneževine Bavarske. Na desni znamki je na zgornjem robu vidna tiskana črta za priporočljivi razrez.

Zobčani in nezobčani znamki.

Pri prebodenih poštnih znamkah, kjer je oddvajanje že zelo olajšano, je konica bodice (igle) predrla skozi papir in ga pri tem razprla, ne pa tudi odstranila. To je značilnost prebadanja za razliko od zobčanja, kjer odvečni papir izbijemo iz luknjic. Mnogokrat se je prebadalo točkasto s šivalnim strojem in več tiskarskih pol hkrati, naloženih druga na drugo. Pri tem je zaradi oblike igle pri spodnjih polah prišlo do manjšega razprtja kot pri zgornjih, zato v nekaterih primerih prebadanje zelo spominja na zobčanje, vendar se po odtisih na zadnji strani z lahkoto določi pravi način. Med prebadanje štejemo tudi sekanje z izredno ozkim rezilom (dletom), s katerim se je prebadalo črtkasto (v ravni vrsti), žagasto (v cikcak) ali tudi valovito, če je bilo rezilce nekoliko zaobljeno. Kvaliteta prebadanja zelo varira od primerka do primerka.

Točkasto prebadanje °°°°°°°°°°°°°°°°°° najlažje prepoznamo na zadnji strani po odrinjenem papirju na robovih luknjic.

Črtasto prebadanje z dletom - - - - - - - - - - - - - - - pušča na robovih znamk daljše gladke useke, med katerimi so krajši zatrgani končki papirja.

Žagasto zobčanje /\/\/\/\/\/\/\/\/\/\/\/\/\/\ prepoznamo po poševno dletastih zarezah in ostankih neodstranjenega papirja po oddvajanju.

Valovito prebadanje s polkrožnimi dleti se je pojavilo le redko.

Znamki sta v navpični smeri točkasto prebodeni, vodoravno pa je prebadanje črtkasto z dletom.

Primer lepo ohranjenega žagastega prebijanja z dletom.

Zobčanje poštnih znamk, iznašel ga je angleški inženir že davnega leta 1854, se je postopno razširilo in izpopolnilo ter postalo najbolj uporabna tehnika oddvajanja poštnih znamk. Pri pravih zobčanih znamkah orodje odvečni papir na mestu zobčanja izbije in tako ni ostankov, ki smo jih omenili pri prebodenih poštnih znamkah. Med luknjicami ostane delček papirja, ki povezuje znamke do oddvojitve. Šele po tem dejanju se nam v celoti pokažejo zobci, ki se izoblikujejo iz polovice veznega papirnatega mostiča. Pred oddvojitvijo znamke po zobčani liniji vedno prepognemo na obe strani ter tako oslabimo vezno tkivo in zagotovimo enakomernost zobcev, kar je eden od vidikov kvalitetne znamke.

Na levem in zgornjem robu znamke so lepo vidni ostanki nekvalitetnega izbijanja luknjic pri zobčanju.

Med načini zobčanja je najbolj enostavno črtno zobčanje poštnih znamk, med filatelisti bolj udomačeno pod imenom linijsko. Pri tem zobčanju se naenkrat prebije vsako posamezno vrsto luknjic posebej, prvo po vodoravnih linijah in potem še po navpičnih. Tako zobčanje najlažje spoznamo, če si ogledamo kotne zobce znamk. Tu se križne linije zobčanja v vseh primerih ne ujemajo v celoti, zato so navadno kotni zobci bodisi premaknjeni iz diagonalne smeri ali celo tako preluknjani, da jih enostavno ni. Pri črtnem (linijskem) zobčanju so dolgo vztrajali v ZDA, v Sloveniji smo ga uporabili v začetku izdajanja lastnih poštnih znamk, vse dokler nismo pridobili boljše tehnične opreme.

Črtno (linijsko) zobčanje najlažje spoznamo, če si ogledamo križišča luknjanih linij in kasneje tudi oddvojeno znamko.

Pri grebenastem zobčanju poštnih znamk (tudi grabljastem) je zobčana vsaka vodoravna vrsta znamk na poli istočasno kar pomeni, da je vsaka znamka hkrati zobčana iz treh strani. Postopek se nato ponavlja po vrstah navzdol in na koncu pole še enkrat za spodnji rob. To zobčanje prepoznamo po dokaj lepih (če le ni prišlo do premika) kotnih zobcih znamk. Na poli znamk tako zobčanje ločimo od črtnega po tem, da na zgornjem odvečnem robu pole ni zobčanja, dočim na ostalih treh straneh obstaja. To zobčanje je že dolgo najbolj uporabljeno saj združuje relativno enostavnost tehnične izvedbe s kvalitetnim izgledom znamke.

Za lažje razumevanje grebenastega zobčanja, je na shemi prikazano vse kar se luknja v eni vrsti s črno barvo, nato se stroj premakne in se luknja kar je rdeče, nato kar je zeleno in tako naprej vse do konca pole.

Grebenasto zobčanje spoznamo po nezobčanem enem izmed robov pole (ostali trije so zobčani) ter po zelo lepih kotnih zobcih.

Okvirno zobčanje poštnih znamk (tudi škatlasto) navadno uporabljamo pri zobčanju znamk na blokih, kjer se luknje prebijejo hkrati na vseh štirih straneh znamke, odvečni papir okoli znamk pa se ob tem ne prebije. Grebenasto in okvirno zobčanje lahko ločimo po nekaterih robnih znamkah po sredinskih znamkah s pole in izdvojenih iz bloka, pa se jih ne da prepoznati.

Okvirno zobčanje treh polj znotraj spominskega bloka.

Vse bolj množično se uporablja tudi kombinirano oddvajanje poštnih znamk, ki je lahko namerno ali nenamerno. Namerno kombinirano oddvajanje je, kadar imamo vsaj na eni strani znamke drugačno obliko oddvojitve kot na ostalih straneh. Pretežno se to dogaja ob tiskanju znamk v malih polah kjer so zunanji robovi rezani in tako dobimo celo več kombinacij pri istih znamkah, ali ko so znamke tiskane v kolutu z rezanimi robovi, bodisi v vodoravni ali navpični legi, ostali robovi pa so zobčani. Spomniti pa se moramo tudi drugačnih kombinacij, kot je n.pr. pri Verigarjih izdanih za Slovenijo 1919 leta, kjer obstajajo deloma prebodeni in deloma zobčani primeri poštnih znamk. Nenamerno kombinirano oddvajanje poštnih znamk pa nastane zaradi napake, ko se pri luknjanju izpusti katero izmed vrst.

Primeri različnega kombiniranega oddvajanja enakih poštnih znamk.

Že nekaj časa poznamo tudi izsekavanje poštnih znamk, ki je značilno za države s svobodno obliko znamk. V tem primeru se oblika znamke izsekuje iz tiskarske pole in je dobljeni končni izdelek že kot posamezna znamka. Lep primer izsekovanja poštnih znamk so izdaje poštne uprave Siera Leone po letu 1964. V zadnjih letih pa se pojavljajo znamke izdelane po tehnologiji samolepilnih etiket - nalepk. Te so prav tako izsekane in uporabniku ponujene na posebej prirejenem papirju, s katerega se enostavno pridvignejo in prenesejo na želeno mesto pisemskega ovitka. Zanimivo je, da se prvotno ravne robove vse bolj oblikuje valovito in povečuje gostoto valov tako, da včasih že spominjajo na prave zobce.

Izsekavanje omogoča izdelavo poštnih znamk različnih oblik.

Tudi pri izsekanih znamkah lahko prihaja do kombiniranega oddvajanja.

Pri izdelavi znamk po tehnologiji etiket so robovi lahko ravni ali valoviti, včasih celo tako gosti, da jih že lahko zamenjamo z zobci.

Zdaj, ko že s prostim očesom obvladujemo razlikovanje tehnične opreme za oddvajanje poštnih znamk, se lahko spustimo tudi v podrobnost, ki je značilna predvsem za zobčanje. To je ugotavljanje gostote zobcev, za kar pa že potrebujemo pripomoček, ki se imenuje zobomer. Število zobcev na znamkah je lahko zelo različno in ob tem govorimo o enotnem zobčanju znamk takrat, kadar je gostota zobcev na vseh štirih straneh znamke enaka. Kadar pa je gostota zobcev vsaj na eni strani znamke različna, govorimo o mešanem zobčanju. Gostota je izražena v številu zobcev na dolžino dveh centimetrov. V katalogu je število zobcev pri enotnem zobčanju zapisano n.pr. 9¾ kar pomeni, da so vsi štirje robovi znamke zobčani enako in da ima znamka 9¾ zobcev na razdaliji dveh centimetrov. Pri mešanem zobčanju se največkrat pojavita dve številki kot n.pr. 10½ : 11 kar pomeni, da imamo 10½ zobcev na zgornjem in spodnjem robu (vodoravno) ter 11 zobcev na levem in desnem robu (navpično). Redkeje se pri mešanem zobčanju pojavijo tudi štiri številke, ko imamo na treh ali celo vseh štirih straneh različno zobčanje. Takrat je to zapisano n.pr. takole: 10½ : 9 : 11 : 10 ½, kar pomeni, da ima zgornja (vodoravna) vrsta 10½ zobca na dva centimetra robu. Ostale številke so za naslednje robove v smeri urnega kazalca in je torej zadnja številka za levi navpični rob znamke.

Znamki Jugoslavije imata vsaka zase enotno zobčanje vendar med seboj različno. Leva znamka ima 12½, desna pa 11½ zobca na dva centimetra na vseh štirih robovih enako.

Znamka Jugoslavije ima mešano zobčanje, v katalogu označeno z 11½ : 12½ kar pomeni, da ima na vodoravnih robovih 11½ zobca, na navpičnih pa 12½ zobca na dva centimetra robu.

Zobomer ima shematično prikazana merila različnih gostot zobcev in ob njih zapisano pripadajoče število zob. Rob znamke prilegamo k zarisani shemi od znotraj navzven tako, da okrogline med zobci zajamejo v shemi zarisane pike in se zobje nadaljujejo v smeri tiskanih črtic med pikami zobomera. Ko se zobci znamke popolnoma pokrijejo z shemo zobomera odčitamo vrednost, ki predstavlja gostoto zobcev znamke. Za hitrejše iskanje imajo nekateri zobomeri prilagojene sheme. Prozorni zobomer lahko premikamo preko znamke in tako iščemo odgovarjajoče število zob, dočim pri ostalih vedno znamko prilegamo na zobomer. Predstavljeni zobomer je zanimiv tudi zaradi "približnega" iskalnika na desni strani, po katerem z drsenjem roba znamke od zgoraj navzdol poiščemo približno vrednost in šele nato znamko primerno umestimo. Na levi polovici so shematska polja zob postavljena vrstno po rastočem številu zob od spodaj navzgor. Prav tako pa ima shematska polja tudi ob robu, kot je sicer pri zobomerih splošno v navadi. Zobomer ima navadno tudi kratko marilce v milimetrih in inčih (colah), kar uporabljamo v primerih ločevanja enakih znamk z različno velikostjo slike.

Na navpično postavljeni merilni skali zobomera (desna polovica) je prislonjena znamka ZDA z zobčanjem 11 v položaju izmerjene gostote. Na robni shemi zobčanja 13 pa je prislonjena znamka DDR, prav tako v položaju izmerjene gostote. Ostala pojasnila so v tekstu.

Tudi pri izsekanih znamkah z vijugastimi (kačastimi) robovi, ki so že čisto podobni zobčanju, označujemo število vijug, le da te niso zaokrožene na četrtinko zobca, temveč na desetinko vijuge. Obstoječe zobomere se z reletivnim približkom da uporabiti tudi za to merjenje.

Znamke ZDA od leve proti desni z 9,2 9,6 11,6 in 11 vijugami na dva centimetra dolžine robu.