|
Avtor: Anja Breceljnik, 1.a, Gimnazija Bežigrad
Mentor: Andrej Šuštaršič
Datum: april 2005
1 Povzetek
Ko danes nalepimo na pismo ali dopisnico znamko in jo pošljemo
prijatelju, znancu, sorodniku, nas ponavadi ne zanima, kdaj in kje se je
vse skupaj začelo.
V tej projektni nalogi boste zvedeli, kaj pomeni izraz filatelija, kako
se je prenašala pošta skozi zgodovino (zgodovina prevoza pošte), namen
uporabe poštnega roga, rojstvo znamke in njen razvoj, nekaj o UPU,
seveda pa nisem pozabila na slovenske znamke, izmed katerih sem opisala
najbolj zanimive (posebne oblike), našli boste pa tudi nekaj splošnih
informacij, kje shranjujemo urejene znamke, kako jih odlepimo …
2 Uvod
Čas dopustov, potovanj, množice sprostitve in novih doživetij željnih
ljudi, ki v čim krajšem času skušajo prispeti do izbranih dopustniških
ciljev. Navdušenje in željo po načrtovanem oddihu pa jim, poleg ostalih
nevšečnosti, pogosto kvarijo nepregledne kolone razgrete pločevine,
spremenjeni vozni redi ter dolge čakalne vrste tam, kjer bi si jih
najmanj želeli.
Nekdaj tovrstnih težav pri potovanju iz kraja v kraj, verjeli ali ne,
sploh ni bilo. Večina naših prednikov se je namreč na daljše poti
odpravljala le poredko. Najpogosteje je bilo moč na cestah proti Gorici
in Trstu, Gorenjski ali pa Predelu in naprej proti Dunaju srečevati
trgovce in furmane, ki so prevažali različno blago. Tem so se občasno
pridružili tudi drugi naključni potniki. Do prihoda vlaka so bila glavna
prevozna sredstva odvisna od konjskih vpreg.
Najbolj redno in zanesljivo prevozno sredstvo za potovanja v večje
okoliške kraje pa so bile poštne kočije, imenovane pošta.
3 Začetki filatelije
Izraz filatelija je skoval Francoz Georges Herpin iz Pariza. Uporabil je
grški besedi phylos, kar pomeni drag, in atelos, ki pomeni prost
pristojbin. Beseda pomeni zanimanje za miniaturne sličice, ljubezen do
znamk, ki se uporabljajo kot dokazilo o plačani pristojbini za prenos
poštnih pošiljk. Izraz so začeli uporabljati v drugi polovici prejšnjega
stoletja in z njim nadomestili besedo timbromanija. Na kratko je
filatelija zbiranje poštnih znamk in drugih poštnih vrednotnic, kot so
poštna pisma, dopisnice, letalske zalepke, ovitki prvega dne itd.
S tem konjičkom so se začeli ljubitelji ukvarjati že kmalu po izidu prve
znamke. Zaradi skupnega interesa, potrebe po informacijah in zamenjavi
znamk, so se zbiratelji začeli povezovati v klube. Krepilo se je
mednarodno sodelovanje in leta 1926 je bila ustanovljena Mednarodna
filatelistična zveza ali na kratko FIP ( Federation Internationale de
Philatelie ). Naša država je bila sprejeta v njeno članstvo na svetovnem
kongresu FIP 11. oktobra 1993 v Bankoku.
V Sloveniji so filatelistična društva skoraj po vseh večjih mestih.
Povezana so v Filatelistično zvezo Slovenije ( FZS ), ki je leta 1999
praznovala 50 obletnico svojega obstoja.
Filatelija je veda o znamkah. Zajema sistematično zbiranje in
proučevanje znamk in drugih poštnih dokumentov. Pred izidom prve znamke
se je poštne pošiljke žigosalo z različnimi žigi. Take žige zbiramo pod
imenom "pred filatelistična doba".
3.1 Hitri razvoj prenašanja sporočil
3.1.1 Od antike do satelitov
Začetki organiziranega sporočanja segajo v antiko. Za potrebe
vladarjev so obvestila prenašali tekači in konjeniki. Rimski imperij je
imel zelo dobre poštne povezave na svojem ozemlju; ena važnejših je
potekala prek današnjega slovenskega ozemlja, in sicer od Ogleja,
Ljubljane, Celja do Ptuja in naprej proti vzhodu in jugu.
V drugi polovici 15. stoletja je v Evropi prevzela poštno službo
grofovska družina Thurn in Taxis. Iz tega časa tudi izvira beseda
»posta«. Velik porast poštnih pošiljk je zahteval izboljšanje dostave.
Prevoz pošte so prevzele poštne kočije. V Angliji je bila prva uvedena
leta 1640. Poštni kočijaži, postiljoni, so kasneje dobili uniforme in
značilni poštni rog, da so s trobljenjem naznanjali svoj prihod. Leta
1876 se je rodil Graham Bell in izumil telefon, izumili so še telegraf
in leta 1858 telegrafski kabel speljali čez Atlantski ocean. Ko pa sta
se začeli razvijati še radiotelefonija in računalništvo in ko so začeli
v orbitah nad Zemljo krožiti telekomunikacijski sateliti, ni bilo za
novice nobenih razdalj več.
3.1.2 Prevoz pošte in njegov razvoj
Nekoč so prenašali sporočila s konji. Če si hotel poslati komu pismo, si
ga dal jezdecu s prošnjo, da ga odnese do naslovnika. Marsikdaj je bilo
potrebno poslati pismo zelo, zelo daleč. Zato so bile ob poti
postavljene postaje, kjer si je jezdec lahko odpočil in zamenjal konja.
Tudi pri nas je bilo tako. Sel je prijahal na konju in trobil v rog. Ko
so ljudje slišali rog, so se zbrali na trgu, kjer jim je postiljon (tako
so takrat imenovali pismonoše) razdelil pošto.
Pismo pa so lahko oddali tudi kočijažu, ki je prejel denar od prejemnika
pisma, ko je pismo oddal, saj takrat še ni bilo znamk. Koliko denarja je
moral prejemnik pisma dati kočijažu, je bilo odvisno od teže pisma ter
od tega, kako daleč je bilo treba pismo prenesti.
Kasneje so prevažali pošto s poštnimi kočijami. Kot pomemben mejnik v
razvoju poštnega prometa pa je zagotovo graditev železnice. Poštna
uprava je sprva nasprotovala železnici. Ker pa je vlak hitrejši kakor
jezdec ali kočija in ker je bilo pošte vedno več, so začeli voziti pošto
z vlaki. Tako so se občutno znižali prevozni stroški, to pa je vplivalo
na znižanje poštnih tarif in pošta je postala dosegljiva večini
prebivalcev. 
Preden je postiljon pognal konje, je z medeninastim poštnim rogom, ki mu
je visel prek ramena, naznanil svoj odhod Ob vrnitvi v Tolmin je »Za
kapelo« - na kraju današnjega glavnega mestnega križišča, nekoč stala
cerkvica Svetega Antona - ponovno zatrobil. Iz Tolmina proti Gorici je
poštni voz ponavadi krenil ob petih zjutraj, na cilj pa je prispel šele
okrog štirih popoldne. Vozovi so se namreč na poti pogosto ustavljali,
saj je bilo konje treba vsaj trikrat napojiti in nakrmiti, postanke pa
so narekovale tudi znane furmanske gostilne v Ročinju in Kanalu.
3.1.3.1. Rojstvo znamke
 Pošiljanje
sporočil je starejše kot pisava. Do poštnega okenca, kjer danes lahko
vsak odpošlje sporočilo v kateri koli kraj na svetu, je človeštvo
prehodilo dolgo pot. Pred uvedbo znamk so uporabljali različne pečate,
rokopisne označbe in žige, s katerimi so potrjevali plačilo poštnih
uslug. Prelomnico pri poenostavljanju plačila pa pomeni poštna znamka,
ki je bila osnova za uvedbo sistema v naprej plačane poštnine. Do tedaj
je poštnino plačal prejemnik.
Obstajata dve različici njenega očetovstva. Po prvi naj bi imel največ
zaslug Slovenec, Lovrenc Košir, rojen leta 1840 blizu Škofje Loke. Kot
uradnik v Ljubljani je leta 1836 predlagal tedanji avstro-ogrski vladi
uvedbo znamk, a brez uspeha. V svetu pa velja za očeta znamke, Anglež,
sir Rowland Hill. Upoštevaje njegovo zamisel, je Anglija uradno izdala
poštno znamko z likom kraljice Viktorije v črni barvi za lažje pismo in
v modri barvi za malo težje pismo. Znamki sta stopili v veljavo 6.  prva
in 8. maja 1840. leta druga. S tem je bil tudi ukinjen dotedanji sistem
prejemnikovega plačevanja poštnine. Naklada črnega penija je presegla 63
milijonov izvodov, zato se jih je sorazmerno veliko ohranilo. K temu so
dodatno prispevali uporabniki, saj so prav hitro ugotovili, da bo to
zanimiv hobi in začeli znamke shranjevati. Že dobrih dvajset let po
izidu prve znamke so organizirali v Londonu prvi klub zbiralcev znamk.
3.1.3.2. Razvoj znamke
Britanski sistem so prvi povzeli v švicarskem kantonu Zurich, ki je 1843
leta izdal znamki za 4 in 6 grošev in so veljale samo znotraj kantona.
Še isto leto je sledila izdaja Genove, dve leti kasneje pa tudi Basla.
 V
avgustu leta 1843 je sledila tudi Brazilija z vrednostmi 30, 60 ter 90
reisov za znamko. Zaradi posebno zanimivega oblikovanja so jim nadeli
ime "volovske oči".
Prva izdaja na ozemlju ZDA je izšla julija 1845 v državi New York. Na
znamki je bil vgraviran portret predsednika Georga Washingtona, kakršen
je bil upodobljen že na bankovcu. Prvotno je znamka veljala le za državo
New York, kasneje pa poskusno tudi v drugih večjih vzhodnih mestih. Leta
1847 je vlada ZDA izdala znamki za 5 in 10 centov s portretoma B.
Franklina in G. Washingtona za splošno uporabo. To sta edini znamki, ki
v ZDA danes nista več veljavni za frankiranje poštnih pošiljk, torej
lahko v ZDA veljavno na pismo nalepimo katerokoli poštno znamko izdano
po letu 1851, ko so v ZDA začeli redno izdajati znamke veljavne za vso
državo.
Prva kolonija Velike Britanije, ki je začela uporabljati lepljivo
znamko, je bil leta 1847 otok Trinidad. Izdal jo je David Brice, lastnik
ladje S.S. Lady Mc Cleod, ki je plula ob obali od Port of Spain do San
Fernanda. Na gornji polovici znamke je gravirana slika ladje in je tako
prva slikovna znamka, ki je veljala samo za prevoz pošte s to ladjo.
Lahko štejemo, da je to prva znamka za ladijsko pošto. Naslednji v letu
1847 je bil majhen otok Mauritius v Indijskem oceanu. Izdani sta bili
dve znamki, na katerih naj bi na levi strani pisalo "poštnina plačana",
tiskar pa je storil napako in zapisal "post office", to je "poštni
urad", zato sta ti znamki dobili psevdonim "poštni znamki". Teh znamk je
ohranjenih le še kakih 40 kosov (izvodov).
Leta 1849 je znamke izdala Francija z likom boginje Ceres, ki se je
pojavljala še v nekaterih naslednjih izdajah.
Za Francijo je Belgija na prve znamke gravirala kralja Leopolda I. in na
njih ni navedla oznako države.
Takoj za njima je pohitela z izidom neodvisna nemška kneževina Bavarska
z motivom številk, ki so predstavljale nominalno vrednost. Znamke za 1,
3 in 6 krajcarjev so bile kvadratne, kar se je zgodilo prvič, saj so
bile vse dotedanje izdaje pravokotne oblike.
Omeniti velja tudi prvo izdajo Indije iz leta 1854, ki je bila prva
dvobarvna znamka na svetu. Sama slika je osmerokotna s precejšnjim
prostorom okoli nje in označenimi linijami za rezanje. Kljub temu so
mnogi znamke rezali po robu slike misleč, da je tako pravilno. S tem so
dobili namesto kvadratne osmerokotno obliko, ki je skoraj brez vsake
vrednosti.
Po koncu prve svetovne vojne se je politični zemljevid Evrope močno
spremenil, zato začnejo v letih med 1918 in 1920 svoje prve znamke
izdajati do tedaj neznane dežele, ki so se osvobodile nadvlade ali
osamosvojile predvsem vezanosti na kronske države. Takoj so začele
urejati tudi poštni promet, včasih kar na hitro s potiskanimi papirčki
in šele kasneje na njih slikovno zajele vsebino, ki je budila narodno
zavest ali jih predstavila v tujini. Naj omenimo vsaj nekatere kot so:
Armenija, Gruzija in Ukrajina, ki so žal kmalu postale del novo nastale
Sovjetske Zveze in Litva, Latvija ter Estonija, ki so v samostojnosti
zdržale do začetka druge svetovne vojne. Po razpadu vzhodnega bloka (po
1989) so zopet samostojne in izdajajo svoje znamke.
Leta 1918 na slovenskem ozemlju izidejo znamke, tiskane v Ljubljani in
na Dunaju, tako imenovani "Verigarji", ki nosijo oznako izdajatelja
"Država SHS" (Država Srbov, Hrvatov in Slovencev), vendar se pretežno
uporabljajo na ozemlju Slovenije. V istem obdobju tudi Bosna in
Hercegovina izda svoje znamke kot provizorije - pretiske na doslej
veljavnih avstrijskih izdajah za to območje. Isto stori tudi Hrvaška s
tem, da so pretiski z napisom "Hrvatska - SHS" uporabljeni na madžarskih
znamkah. Nekoliko kasneje Hrvaška izda popolnoma svoje znamke z napisom
"Državna pošta - Hrvatska". Še dolgo potem, ko so 1921. leta izšle
skupne znamke "Kraljestvo Srba, Hrvata i Slovenaca", ter prenehale
veljati poleg zgoraj omenjenih izdaj tudi znamke kraljevin Srbije in
Črne gore, je Hrvaška vztrajno zagovarjala pravico do svojih lastnih
znamk, vendar ji ta ni bila priznana. To se ji je posrečilo prvič leta
1941 kot "Nezavisna država Hrvatska" in drugič po razpadu Nove
Jugoslavije 1991.
3.2 Rojstvo Svetovne poštne zveze
Vse izdaje so služile le poštnemu prometu znotraj držav izdajateljic.
Težave so nastajale, ko naj bi pisma potovala tudi preko meja v druge
dežele. Še posebno je bilo težko pisma prenesti v prekomorske posesti.
Države, ki so imele več medsebojnih prijateljskih stikov so se dogovorno
sporazumele in tako rešile nastale zaplete. Včasih se je k dogovoru
priključilo celo več dežel hkrati. Tako je nastala ideja o sporazumu za
povezavo vseh izdajateljic znamk v svetovnem merilu, ki bi za vedno
odpravil težave.
Leta 1874 se je rodila Svetovna Poštna Zveza - UPU, ki je pomagala
poenotiti poštni promet med podpisnicami pristopne izjave. Od tu dalje
je pisna komunikacija pridobila na množičnosti. Danes je UPU
specializirana agencija pri Združenih Narodih.
3.3 Znamke za prevoz z ladjami, z vlakom in po cestah
Mnoge poštne uprave so izdajale posebne znamke za prenos poštnih pošiljk
z različnimi transportnimi sredstvi. Tako je prvi imel znamke ladijski
poštni promet ter malo kasneje tudi železniški in cestni.
Letalski poštni promet se je razvil kasneje, je pa bil toliko bolj
atraktiven, zato so vsako stopnjo napredka zaznamovali na znamkah. Leta
1919 je bila na provizoričnih znamkah New Foundlanda zaznamovana prva
poštna letalska povezava preko Atlantika. Leta 1933 pa so na znamki
Haitija zabeležili odprtje neposredne letalske linije New York - Port au
Prince in jo 1960. reproducirali na znamko letalske serije. Mnoge dežele
še vedno ločujejo izdaje za letalski poštni promet.
4 Slovenske znamke
Slovenija je 25. 6. 1991 razglasila neodvisnost in naslednjega dne,
ko se je že znašla sredi vojne, je že izšla prva slovenska znamka s
podobo Plečnikovega parlamenta na zeleni podlagi. Njena nominalna
vrednost je znašala 5, 00 enot takrat še neimenovane nove slovenske
valute. PPT Jugoslavije je znamko takoj prepovedala. Resnici na ljubo,
znamka je bila tajno natisnjena v tiskarni Delo in izdana nelegalno.
Izdaja teh znamk ni bila usklajena s pravili Svetovne poštne zveze, saj
Slovenija še ni bila njena članica niti priznan država. Čeprav je
mednarodna javnost Slovenijo podpirala, je priporočila, da te znamke
začasno umakne iz prometa.
Šele po 8.10. 1991 je bila znamka ponovno v prodaji. Prve redne znamke
so izšle 26. 12. 1991 z motivom slovenskega grba in datumom izida. Ker
so tuje države kar zapovrstjo priznavale državo Slovenijo, ni bilo več
težav. V OZN smo bili sprejeti aprila 1992, v Svetovno poštno zvezo pa
avgusta. Znamke RS so zbiralci doma in po svetu dobro sprejeli in
dosegle so lepa mednarodna priznanja. Tako je bila po kriterijih WIPE za
leto 1995 božična znamka za 13 SIT, »Zima« avtorice Marlenke Stupica,
druga najlepša znamka na svetu, leta 1996 izdelana znamka za 65 SIT, ki
prikazuje reprodukcijo slike »Družina Moscon«, si je v letu 1997 delila
četrto mesto na svetu, leta 1998 pa je bila slovenski znamki »Snežnik«
podeljena 28. mednarodna nagrada Asiaga za filatelijo – sekcija za
prostor.
5 Znamke posebnih oblik
Od kar v Sloveniji izdajamo znamke, nam, filatelistom, Pošta Slovenije
cca. vsake 3 mesece izda Bilten, filatelistično revijo v 3 jezikih
(slovenščini, angleščini in nemščini v eni reviji), kjer nas opozorijo
na vse novosti, kar bo izšlo v naslednjih mesecih glede znamk. Večina
ljudi pozna znamke samo v eni obliki: pravokotniku. Poznavalci pa v
svojih zbirkah hranijo tudi znamke različnih oblik: srce, krog,
trikotnik, osemkotnik,… Za vas sem izbrala nekaj najlepših in tudi
zapisala, namen motiva, kaj je natisnjeno na znamki in ponekod, kdo je
narisan motiv tudi v resnici izumil.
5.1 Krog: Ladijski vijak
Josef Ressel, izumitelj ladijskega vijaka, se je rodil 1793 v
Chrudimu na Češkem. Po končani topničarski šoli je na dunajski univerzi
študiral knjigovodstvo, kmetijstvo in farmacijo, mehaniko, hidravliko in
civilno arhitekturo in končal dveletno gozdarsko akademijo. Kot gozdar
je začel delati v Pleterju. Nato je bil gozdarski podmojster pri upravi
državnih posestev v Ljubljani in kasneje primorski gozdarski mojster v
Trstu. Delal je tudi v Istri, Dalmaciji, Benetkah in spet v Trstu. Umrl
je oktobra 1857 v Ljubljani.
Resslovo delo je pomembno za napredno gospodarjenje z gozdom ter
pogozdovanje Istre in Krasa. Prispeval je veliko izboljšav v
poljedelstvu, svilogojstvu, čebelarstvu in živinoreji in izdelal načrte
za namakanje egipčanskih ravnin z Nilom ter izsuševanje beneških lagun
in Ljubljanskega barja. Bil je vsestranski izumitelj. Podelili so mu
deset patentov, število njegovih, do uporabnosti razvitih izumov, pa je
vsaj petkrat večje.
Izum, ki je pomenil revolucionarno spremembo pri ladijskem pogonu, je
Ressel začel pripravljati že leta 1812. Med službovanjem na Slovenskem
ga je izpopolnil in leta 1827 je zanj dobil potrjen patent. Dve leti
kasneje je z ladjo Civetta, ki jo je sam skonstruiral, v Trstu javno
prikazal ladijski vijačni pogon.
Njegovi pomembni izumi so še kroglični in valjčni ležaj in pnevmatska
pošta. Z izumi in predvsem s tehničnimi inovacijami je v krajih svojega
delovanja spodbujal tehnično ustvarjalnost in inovativnost. Njegovo
življenje in delo, žal, še nista popolnoma raziskana.
5.2 Srce: Ljubezen
Srce je od najstarejših časov veljalo za najpomembnejši organ v
človeškem telesu. Že davno v človeški zgodovini so ugotovili, da nenehno
bije, da vsako vzburjenje spremeni moč in ritem utripa, da prenehanje
bitja srca pomeni smrt. Zaradi teh spoznanj in dejstva, da ima srce
osrednjo lego v prsnem košu, so verjetno prišli do prepričanja, da je tu
središče ljubezni, usmiljenja, sočutja in drugih podobnih čustev. Čeprav
danes vemo, da je srce samo črpalka, ki vzdržuje nenehno kroženje krvi
po telesu, so sledi nekdanjega prepričanja ostale. Od vseh naštetih
čustev s sliko srca najpogosteje zaznamujemo oz. označujemo ljubezen,
čustvo, ki ga sicer opisujemo s tisoč različnimi definicijami in prav
toliko prepričanji.
Čeprav lahko voščimo marsikaj, je za znamko, ki je izšla spomladi 2003,
jasno,
kakšnim voščilom je namenjena. Naj bo za to uvoženo valentinovo ali
domače gregorjevo, ko se po ljudskem izročilu pri nas ženijo ptički,
voščilnica namenjena ljubezni in zaljubljencem. Zaradi tega je
oblikovalka za motiv na znamki izbrala najbolj pogost simbol tega
čustva-srce.
Znamka pa ima, razen neobičajne oblike, še eno posebnost. Če jo malo
podrgnete, bo zadišala.
5.3 Trikotnik: Evropsko prvenstvo v moški športni gimnastiki
Izdana je bila 24. 3. 2004. Naslednji mesec se je v Ljubljani odvijalo
26. evropsko prvenstvo v moški športni gimnastiki za člane in mladince v
organizaciji Gimnastične zveze Slovenije, Evropske gimnastične unije in
Mestne občine Ljubljana. Tekmovalci so se pomerili v ekipni konkurenci
ter v konkurenci posameznikov.
5.4 Osemkotnik: Ob 750. obletnici prve omembe Maribora kot mesta
V letu 2004 je Maribor praznoval 750. obletnico prve omembe kraja
kot mesta. Maribor se je relativno pozno pojavil na zemljevidu
Štajerske, saj so šele s prihodom Madžarov v Panonsko nižino (9. - 10.
stoletje) in z njihovimi vpadi v frankovsko državo na griču nad
Mariborom zgradili utrdbo, ki je zapirala vhof v Dravsko dolino in dalje
na Koroško. Tako je v 12. stoletju ob prehodu čez Dravo na Dravsko polje
nastal na današnji mariborski Piramidi grad – trdnjava z imenom castrum
Marchburch, ki se v dokumentih prvič omenja 20. oktobra 1164. Pod
trdnjavo je kmalu začela nastajati naselbina, ki se je v drugi polovici
12. stoletja razvila v meščansko naselbino, imenovano po trdnjavi –
Marchpurch. Naselbina je imela seveda nemško ime, ki je izviralo iz
pojma »grad v marki – Burg in der Mark« ali Markpurg, nato Markburg oz.
Marburg. Že leta 1209 je Maribor v listini vojvode Leopolda VI.
Babenberžana omenjen kot trg (forum Marchpurch).
V Koroškem deželnem arhivu v Celovcu hranijo kopialno (prepisno) knjigo
vetrinjskega samostana, v katero je bila leta 1542 prepisana originalna
listina z dne 4. decembra 1254, v kateri se Maribor prvič omenja kot
mesto. V listini je zapisano, da se je Werner s Pohorskega dvora pred
pričami zavezal, da bo vetrinjskemu samostanu izplačal storjeno škodo.
Dejanje je bilo izvedeno pri župnijski cerkvi pri mestu Maribor (apud
civitatem Marpurg). Žal origiginalna listina ni ohranjena, tako da nam
kot dokument ostaja le veren prepis v latinskem izvirniku in nemški
prevod.
Na znamki je detajl iz latinskega prepisa.
6 Splošne informacije
Preden se lotimo urejanja znamk, si moramo nujno pripraviti osnovne
pripomočke: dobre škarje, korito za odlepljanje znamk, pivnik oz.
nepopisane papirnate brisače, album, pinceto, povečevalno steklo in
zobomer. Za ljubitelje zadostujejo albumi, škarje in korito, ostalih
pripomočkov ne potrebujemo.
6.1 Odlepljanje znamk
S škarjami izrežemo znamko s pisma ali razglednice, tako da okrog znamke
ostane še vsaj milimeter. Na ravno površino položimo korito s toplo vodo
in vanjo potopimo izrezano znamko, obrnjeno s sloko proti dnu. Nato jih
nekaj časa pustimo, da se same odlepijo.
Ko se odlepijo, je čas za sušenje in ravnanje. Iz vode odstranimo ves
odvečni papir in pazimo, da se katera znamka ne prilepi nazaj. Vzamemo
jih iz vode in jih položimo na pivnik (papirnate brisače) s sliko
navzdol. Znamke samo še zložimo v albume.
7 Kazalo
1 Povzetek
..................................................................................2
2 Uvod
.......................................................................................3
3 ZAČETKI FILATELIJE
...................................................................4
3.1 Hitri razvoj prenašanja sporočil
...................................................4
3.1.1 Od antike do satelitov
............................................................4
3.1.2 Prevoz pošte in njegov razvoj
..................................................4
3.2 Rojstvo znamke
.......................................................................5
3.3 Razvoj znamke
........................................................................5
3.4 Rojstvo Svetovne poštne zveze
.................................................7
3.5 Znamke za prevoz z ladjami, z vlakom in po cestah
........................7
4 Slovenske znamke
......................................................................7
5 Znamke posebnih oblik
................................................................7
5.1 Krog: Ladijski vijak
...................................................................8
5.2 Srce: Ljubezen
.......................................................................8
5.3 Trikotnik: Evropsko prvenstvo v moški športni gimnastiki
.................8
5.4 Osemkotnik: Ob 750. obletnici prve omembe Maribora kot mesta ......9
6 Splošne informacije
....................................................................9
6.1 Odlepljanje znamk
...................................................................9
Kratek komentar moderatorja:
V letih od kar delujemo, smo že z mnogimi sodelovali pri pripravi
seminarske naloge s področja poštnega prometa ali filatelije ali tudi
katerekoli teme, ki se navezuje na to vsebino. Število takih se iz leta
v leto povečuje zato smo sklenili eno takih seminarskih nalog objaviti.
Delo je sedaj pred vami in seveda ne zadnje. Mi se ne spuščamo v oceno
izdelka, to je stvar učitelja, bomo pa vedno opozorili na tiste dele
teksta, ki bi zbiralca znamk lahko zavedli v nepravo smer. V tem tekstu
je to poglavje "Odlepljanje znamk kjer govori o obrezovanju znamk pred
pranjem. Znamk z razglednic nikoli ne odrežemo, namakamo jih z vatastimi
blazinicami toliko časa, da lepilo popusti v celoti. Razglednice tako
ostanejo uporabne za kakega drugega zbiralca.
|
