V filatelističnih priročnikih in običajnih filatelističnih razgovorih so označene posamezne vrste filatelistov glede na to kaj zbirajo. Tako se npr. nekateri ukvarjajo samo s poštnimi znamkami, drugi samo s poštnimi tiskovinami s podobnim natisnjenim likom kot so znamke, ali s pisemskimi ovitki, ki vsebujejo znamke, ali z odrezki, ki vsebujejo žige, Tretji pa se ukvarjajo z vsem skupaj in nimajo posebnih sodil, ki bi jih omejevala. Tisti, ki se ukvarjajo samo s poštnimi znamkami, se odločajo med rabljenimi in nerabljenimi ali nasprotno v tem pogledu nimajo posebnih zahtev. Pač pa se odločajo za generalno ali specialno zbiranje, za zbiranje poštnih znamk posamezne države ali razdobja in nasprotno, za zbiranje poštnih znamk z določeno temo ali motivom. V nadaljevanju nas ne bo zanimalo razvrščanje filatelistov glede na to kaj zbirajo, temveč le glede na to kako zbirajo. To je gotovo do sedaj malo raziskano področje in o njem ne moremo kaj prida izvedeti iz filatelističnih priročnikov. Zato pa je dalo spodbudo za našo razpravo.

Ob samem začetku je seveda treba jasno razmejiti nekaj pojmov v zvezi z ljudmi, ki se ukvarjajo s filatelističnim gradivom. V načelu lahko razlikujemo:

1. Osebo, ki se ukvarja s filatelističnim gradivom, da bi z njim zaslužila – tj. trgovca s filatelističnim gradivom ali filatelističnega trgovca;

2. Osebo, ki se ukvarja s filatelističnim gradivom, da bi ustrezno naložila svoj denar – tj. investitorja v filatelistično gradivo ali filatelističnega investitorja;

3. Osebo, ki se ukvarja s filatelističnim gradivom, ker jo to preprosto privlači in mu kot dobrina zadovoljuje določeno vrsto potreb – tj. filatelista.

Trgovec s filatelističnim gradivom še ni nujno filatelist. Prav tako investitor v filatelistično gradivo še ni nujno filatelist. Toda vsak filatelist se posredno pojavlja tudi kot investitor v filatelistično gradivo; posredno pravimo zato, ker to ni njegov namen, temveč prej posledica njegovih prizadevanj. Res je sodilo za nakup filatelističnega gradiva, ki ga pozna investitor v filatelistično gradivo, drugačno kot sodilo, ki ga uporablja filatelist; to seveda vodi tudi do nakupa različnega filatelističnega gradiva po takšnem ali drugačnem sodilu. Toda vsako filatelistično gradivo ima tudi določeno vrednost, zato lahko z njim v zvezi vedno govorimo o posrednem investiranju, če so za njegovo pridobitev bila potrebna sredstva. Prav tako se mnogi filatelisti posredno pojavljajo tudi kot nekakšni trgovci s filatelističnim gradivom, ki so si ga pridobili na takšen ali drugačen način in ne vstopa v njihove zbirke, ker sestoji iz dvojnikov ali iz kosov, ki ne ustrezajo zamisli zbirke. Menjava takšnega presežka filatelističnega materiala je navadno otežkočena in je precej bolj preprosto, če ga prodajo, z izkupičkom pa kupijo tisto, kar ustreza njihovi zbirki.

Vidimo torej, da je mejo med filatelistom, filatelističnim trgovcem in filatelističnim investitorjem teoretično preprosto postaviti, medtem ko se v praksi le pojavljajo prepletanja med njimi.

S kolikšnim odstotkom je kdo filatelist in s kolikšnim odstotkom filatelistični trgovec in filatelistični investitor, je odvisno od različnih okoliščin. Vendar nas te okoliščine sedaj ne zanimajo, ker želimo teoretično proučiti le različne vrste filatelistov in ne različne vrste filatelističnih trgovcev ali filatelističnih investitorjev ter njihove kombinacije. Vrste filatelistov pa lahko dojamemo, če jih osvetlimo iz desetih različnih vidikov. Vsak konkretni filatelist ima potemtakem tudi deset podrobnejših oznak:

1. je ali zbirateljski ali proučevateljski ali integralistični filatelist;

2. je ali prakticistični ali teoretični ali ekspertni filatelist;

3. je ali formalistični ali esencialistični ali perfekcionistični filatelist;

4. je ali entuziastični ali realistični ali idealistični filatelist;

5. je ali komformistični ali avantgardistični ali individualistični filatelist;

6. je ali rekreativski ali samotarski ali funkcionarski filatelist;

7. je ali emocionalistični ali racionalistični ali intelektualistični filatelist;

8. je ali uradniški ali inovatorski ali avtorski filatelist;

9. je ali estetski ali pedantični ali sistematični filatelist;

10. je ali egocentrični ali komunikatorski ali edukatorski filatelist.

Vsako možnost v okviru posameznega izhodišča (označenega z rimskimi številkami) lahko povežemo z vsako možnostjo v okviru kateregakoli drugega izhodišča. Vzemimo samo dva primera kombinacije deset rešitev, ki označujeta dve konkretni vrsti filatelistov:

Primer A: Integralistični, ekspertni,perfekcionistični, idealistični, individualistični, samotarski, intelektualistični, avtorski, sistematični in edukatorski filatelist. 

Primer B: Zbirateljski, prakticistični, entuziastični, konfromistični, rekreativski, racionalistični, uradniški, pedantični in egocentrični filatelist.

V celoti obstaja 3 na 10 potenco ali 59.049 različnih možnih kombinacij po deset rešitev, tj. iz vsakega izhodišča po ena. Toliko različnih vrst filatelistov torej obstaja glede na to, kako se ukvarjajo s filatelističnim gradivom.

Glede na obseg ukvarjanja s filatelističnim gradivom razlikujemo naslednje možnosti:

Ia) kdor filatelistično gradivo zbira, a ga ne proučuje, je filatelist-zbiralec ali zbirateljski filatelist;
Ib) kdor filatelistično gradivo proučuje, a ga ne zbira, je filatelist – proučevalec ali proučevateljski filatelist;
Ic) kdor filatelistično gradivo zbira in proučuje, je filatelist – integralist ali integralistični filatelist;

Pravi filatelist (Ic) je zbiralec in proučevalec filatelističnega gradiva. Lahko pa ugotovimo, da se večina filatelistov zadovoljuje zgolj z zbiranjem filatelističnega gradiva, ne da bi ga kasneje proučevala. Z zbiranjem razumemo pridobivanje, urejanje in obdelovanje filatelističnega gradiva, ki se končuje s filatelistično zbirko, zajeto v albumih in primerno tudi za prikazovanje (Ia). S proučevanjem nasprotno razumemo oblikovanje novih sodb in spoznanj o filatelističnem gradivu. Proučevanju filatelističnega gradiva se imamo zahvaliti za odkritje raznih tipičnih in slučajnih napak, razlik v barvi in velikosti sicer istovrstnih poštnih znamk, a tudi za odkritje ponaredkov. Navsezadnje so ravno rezultati takšnega proučevanja različni katalogi poštnih znamk, med katerimi so celo posebni tematski in motivni katalogi. Ne smemo pa pozabiti, da se lahko kdo ukvarja tudi zgolj s proučevanjem filatelističnega gradiva ne da bi sam imel svojo zbirko – je torej zgolj proučevateljski filatelist (Ib).

Glede na globino ukvarjanja s filatelističnim gradivom razlikujemo naslednje možnosti:

IIa) kdor se pri ukvarjanju s filatelističnim gradivom naslanja na izkušnje, a nima ustreznega poglobljenega znanja, je filatelist – prakticist ali prakticistični filatelist;
IIb) kdor se pri ukvarjanju s filatelističnim gradivom naslanja na ustrezno poglobljeno znanje, a nima izkušen, je filatelist – teoretik ali teoretični filatelist;
IIc) kdor se pri ukvarjanju s filatelističnim gradivom naslanja tako na izkušnje kot tudi na ustrezno poglobljeno znanje, je filatelist – ekspert ali ekspertni filatelist.

Prakticistični filatelist (IIa) si pridobiva svoje izkušnje sam, mnogokrat celo na lastnih napakah, lahko pa si jih pridobiva tudi pri starejših kolegih; študij filatelistične literature, razen katalogov, mu je tuj. Nasprotno želi teoretični filatelist (IIb) vse filatelistično znanje nagrabiti najprej s študijem filatelistične literature in se šele nato podati v praktično delo s filatelističnim gradivom; svojo prakso potemtakem gradi iz teorije. Vsak začetnik se mora odločiti za enega od teh dveh pristopov; mladinci navadno za prvega in odrasli navadno za drugega. Kdaj se bo kdo povzpel do znanja in izkušenj ekspertnega filatelista (IIc), če se bo seveda sploh kdaj povzpel, pa je drugo vprašanje.

Glede na smer ukvarjanja s filatelističnim gradivom razlikujemo naslednje možnosti:

IIIa) kdor daje poudarek snovi in obliki, ne pa vsebini in izrazni moči filatelističnega gradiva, je filatelist – formalist ali formalistični filatelist;
IIIb) kdor daje poudarek vsebini in izrazni moči filatelističnega gradiva, na pa njegovi snovi in obliki, je filatelist – esencialist ali esencialistični filatelist;
IIIc) kdor upošteva vedno celovitost snovi, oblike, vsebine in izrazne moči filatelističnega gradiva , je filatelist – perfekcionist ali perfekcionistični filatelist;

Iskanje razlik v papirju, barvi, zobčanju, gumiranju, a tudi iskanje tipičnih in slučajnih napak na poštnih znamkah je odlika formalističnega filatelista (IIIa). Nasprotno se esencialistični filatelist (IIIb) usmerja v okoliščine, v katerih se je pojavilo filatelistično gradivo, in ne na podobo in zamisli, ki jih filatelistično gradivo širi. Tako prvo kot tudi drugo gledanje je parcialno. Na filatelistično gradivo pa je možno gledati tudi celovito. Zato smo tudi takšnega filatelista imenovali perfekcionističnega filatelista.

Glede na način ukvarjanja s filatelističnim gradivom razlikujemo naslednje možnosti:

IVa) kdor pristopa k filatelističnemu gradivu z navdušenjem, vezano na domišljijo, a brez jasno postavljenega cilja, je filatelist – entuziast ali entuziastični filatelist;
IVb) kdor pristopa k filatelističnemu gradivu z jasno postavljenim ciljem, a brez z domišljijo povezanim navdušenjem je filatelist – realist ali realistični filatelist;
IVc) kdor pristopa k filatelističnemu gradivu z navdušenjem, vezanim za domišljijo, toda hkrati z jasno postavljenim ciljem, je filatelist idealist ali idealistični filatelist.

Entuziastični filatelist (IVa) živi s svojimi poštnimi znamkami, njegova želja ni posedovati nekaj, temveč posedovati vse, kar zadovoljuje njegovo željo ali radovednost. Za njegovo nevidno enciklopedijo ni pomembno niti kompletiranje po serijah, niti izbira po kakovosti. Nasprotno, realistični filatelist (IVb) postavlja zelo jasne meje svojemu delovanju in si prizadeva cilje doseči čim hitreje in čim bolj kakovostno, čeprav pri tem ob samih poštnih znamkah ne podoživlja ničesar. Idealistični filatelist (IVc) je nekakšna kombinacija obeh.

Glede na področje filatelističnega gradiva, s katerim se ukvarja, razlikujemo naslednje možnosti:

Va) kdor se odloči za področje filatelističnega gradiva, s katerim se že drugi ukvarjajo in samo zato, ker se z njim tudi drugi ukvarjajo, je filatelist – konformist ali konformistični filatelist;
Vb) kdor se odloči za področje filatelističnega gradiva, s katerim se drugi še ne ukvarjajo in ravno za to, ker se z njim drugi še ne ukvarjajo, je filatelist – avantgardist ali avantgardistični filatelist;
Vc) kdor se odloči za področje filatelističnega gradiva, s katerim se pač želi ukvarjati iz takšnih ali drugačnih razlogov in ga prav nič ne zanima, s čim se ukvarjajo drugi, je filatelist – individualist ali individualistični filatelist.

Pojav raznih modnih tem si je mogoče pojasniti s tem, da so filatelisti v veliki meri konformisti; kar dela nekdo drug, želi tudi posameznik (Va). A ne gre pri tem zgolj za vprašanje zavidanja, temveč prej za vprašanje vala, ki nesamostojno misleče povprečneže preprosto potegne s seboj. Njihovo nasprotje so tisti, ki želijo biti vedno na nasprotni strani in vidijo svoje uveljavljanje le na področju, s katerim se sicer še nihče ne ukvarja; imenovali smo jih avantgardistične filateliste (Vb). Individualistični filatelist (Vc) si končno samostojno brez tujih pozitivnih in negativnih vplivov zamisli svoje področje delovanja.

Glede na razlog ukvarjanja s filatelističnim gradivom razlikujemo naslednje možnosti:

VIa) kdor se ukvarja s filatelističnim gradivom zato, da se pač v njegovem prostem času nekaj dogaja, je filatelist – rekreativec ali rekreativski filatelist;
VIb) kdor se ukvarja s filatelističnim gradivom zato, da uide družbi in okolju ter lahko vzpostavlja zgolj svoj odnos z zbirko, je filatelist – samotar ali samotarski filatelist;
VIc) kdor se ukvarja s filatelističnim gradivom zato in samo toliko, da se lahko uveljavi v filatelistični družbi, zlasti še, če se drugod ne more, je filatelist – funkcionar ali funkcionarski filatelist.

Rekreativnih filatelistov (VIa) je v novejšem času manj kot jih je bilo nekoč, zlasti zaradi tega, ker je v dobi radia, televizije, kino predstav in raznih prireditev, zlasti pa brezštevilnih sestankov, je mogoče zapolniti čas tudi na druge načine in ni ravno treba posegati po filateliji kot odrešilnem sredstvu. Samotarski filatelist (VIb) se ukvarja s filatelističnim gradivom zato, ker želi pri sebi nekaj ustvariti, kar bi lahko smatral kot sestavni del svojega življenja. Funkcionarski filatelist (VIc) nasprotno vidi svojo filatelijo le kot odskočno desko, da bi imel vpliv na nekem področju. Pri tem niti ni pomembno, koliko se sploh ukvarja s svojo zbirko, pomembno je, da je postal družbeni delavec na tem področju. Mnogi lahko bistveno pripomorejo k nadaljnjem razvoju filatelije, nekateri so pa lahko tudi zavora razvoja in skrbijo zgolj za to, da ohranijo svoj položajni monopol.

Glede na smoter ukvarjanja s filatelističnim gradivom razlikujemo naslednje možnosti:

VIIa) kdor vidi smoter ukvarjanja s filatelističnim gradivom v svojem psihičnem zadovoljstvu in zadovoljevanju emocionalnih potreb, a ni v ničemer ekonomsko preračunljiv, je filatelist – emocionalist ali emocionalistični filatelist;
VIIb) kdor smoter ukvarjanja s filatelističnim gradivom povezuje z ekonomsko preračunljivostjo in ne s psihičnim zadovoljstvom in emocionalnimi potrebami, je filatelist – racionalist ali racionalistični filatelist;
VIIc) kdor vidi smoter ukvarjanja s filatelističnim gradivom v svojem intelektualnem zadovoljstvu, toda je hkrati v določeni meri ekonomsko preračunljiv, je filatelist – intelektualist ali intelektualistični filatelist.

Emocionalistični filatelist (VIIa) se ne sprašuje, kakšna je cena, po kateri bi lahko pridobil kako stvar; glavno je, da stvari še nima in bi jo rad imel. Pri njem odloča strast in ne razum. Njegovo nasprotje je racionalistični filatelist (VIIb), ki nekaj kupi le tedaj, kadar cena ni pretirana in se je prej pripravljen kakšni stvari odreči, kot da bi jo preplačal. Vedno pa kupi stvari, ki so mu ponujene zelo ugodno, ker računa tudi s tem, da jih bo lahko kasneje z uspehom »pretopil« dalje, ker jih sam ne rabi. Filatelistični intelektualist (VIIc) je nekakšna umerjena sredina obeh ekstremov.

Glede na način oblikovanja zbirke filatelističnega gradiva razlikujemo naslednje možnosti:

VIIIa) kdor posnema drugo zbirko filatelističnega gradiva ali se drži v naprej pripravljenih mest v albumu in izključno kataloških številk, je filatelist – uradnik ali uradniški filatelist;
VIIIb) kdor izključno išče nove rešitve pri oblikovanju svoje zbirke ali oblikovanju drugih spoznanj o filatelističnem gradivu, medtem ko ga ne zanimajo ustaljene rešitve, je filatelist – inovator ali inovatorski filatelist;
VIIIc) kdor kombinira ustaljene rešitve v pogledu filatelističnega gradiva z novimi, da bi se dokopal sinteze na drugačni ravni, je filatelist – avtor ali avtorski filatelist.

Uradniški filatelist (VIIIa) se zadovoljuje z odkljukavanjem zaporednih številk kataloga, ki jih že ima in iskanjem tistih, ki jih še nima, ter z arhiviranjem pridobljenih kosov v albumih. Inovatorski filatelist (VIIIb) nasprotno za tako ravnanje sploh ni zainteresiran; zanima ga le tisto, kar bi lahko na filatelističnem gradivu odkril kot novo. Avtorski filatelist (VIIIc) končno vpliva na prihodnje delovanje s kombinacijo tradicije iz preteklosti in novega ustvarjanja v sedanjosti.

Glede na odnos do popolnosti filatelističnega gradiva v zbirki razlikujemo naslednje možnosti:

IXa) komur je pomembna izrazna lepota filatelističnega gradiva, ne glede na njegovo organizacijsko in tehnično popolnost, je filatelist – estet ali estetski filatelist;
IXb) komur je pomembna tehnična popolnost ne glede na izrazno lepoto in organizacijsko popolnost, je filatelist – pedant ali pedantični filatelist;
IXc) komur je pomembna organizacijska in tehnična popolnost ne glede na izrazno lepoto, je filatelist – sistematik ali sistematični filatelist.

Estetski filatelist (IXa) je usmerjen na sliko in barvo, na lepoto in zamisel, ne pa na kataloške številke in željo po kompletnosti in celo nepoškodovanosti. Pedantični filatelist IXb) se poglablja v podrobnosti in zanemarja celoto, zlasti v njenem okolju. Sistematični filatelist (IXc) želi v vseh pogledih biti na ravni zadnji filatelističnih dosežkov, zanj so bistvena dejstva in ne estetika.

Glede na posredovanje filatelističnih rezultatov razlikujemo naslednje možnosti:

Xa) kdor razmišlja zase, a ne posreduje drugim filatelističnih spoznanj v obliki razgovora, člankov ali razstavnih objektov, je filatelist – egocentrik ali egocentrični filatelist;
Xb) kdor posreduje drugim tuja filatelistična spoznanja v obliki razgovorov, člankov in razstavnih objektov, a sam ne razmišlja, je filatelist – komunikator ali komunikatorski filatelist;
Xc) kdor sam razmišlja in posreduje svoja in tuja filatelistična spoznanja v obliki razgovorov, člankov ali razstavnih objektov, da bi na druge vplival, je filatelist – edukator ali edukatorski filatelist.

Egocentrični filatelisti (Xa) so ne pišoči in ne razstavljajoči filatelisti; ti so najbolj pogosti. Skrivajo svoje zbirke in skrivajo svoja spoznanja, če sploh kakšna imajo. Komunikatorski filatelisti (Xb) pišejo in govorijo o vsem, tudi o tistem, na kar se prav malo spoznajo, saj prenašajo zgolj tuja znanja in se skušajo s tem uveljaviti. Edukatorski filatelisti (Xc) pa sistematično prenašajo tuja in lastna spoznanja drugim, da se s tem ohranjajo in da naslednjim generacijam ne bo potrebno ponovno »odkrivanje Amerike«; to delajo zato, da bi pomagali drugim in ne da bi se uveljavljali sami.