V poštni zgodovini smo najprej poznali pečatenje in ga dolga stoletja uporabljali iz najrazličnejših vzrokov. Starejši se tega še spominjamo saj ni dolgo kar smo to opustili, v izjemnih primerih, ob bolj slovesnih prilikah, pa to celo še uporabljamo. Pečatenje je bil način kako preprečiti tujim ljudem pogled v vsebino pisma. In ker so nekoč pisma lahko pošiljali samo posvetni in duhovni gospodje, so ti navadno nosili tudi pečatni prstan s svojim znakom, da so ga imeli stalno pri roki za zaklepanje (pečatenje) sporočil. Seveda je obstojal tudi pečatnik, nekakšen negativ današnjega žiga, katerega so vtisnili v mehko kovino ali kasneje v rdeči vosek, nakapljan na spoj listov ali vozel vrvice, da se je vedelo, če je kakšen ne bodi ga treba prelomil žig, ko je pošto nepoklicano odpiral. Po odtisnjeni ilustraciji s pečata se je tudi vedelo kdo pismo pošilja, sel pa je na pamet vedel komu ga je treba izročiti, saj je prenašal samo pošto svojega gospodarja..

Včasih so bili pečatniki pravo umetniško delo graverjev, kar se je
odrazilo tudi na pečatu. Ponarejanja so bila prav zaradi tega sila redka.
Na sliki je pečat vojvode Rudolfa IV Habsburškega iz leta 1370.

Ko so v 14 in 15 stoletju sprostili pošiljanje pisem še za druge malo nižje sloje: zdravnike, znanstvenike, umetnike in tem podobne »ike« - tudi duhovnike, se je pojavilo vprašanje označevanja pošiljk in predvsem sledenja plačilu, saj je bil plačnik prejemnik in ne pošiljatelj. Posebno se je to zapletalo, ko je pismo potovalo v drugo državo ali celo preko morja. Na meji ali v pristanišču je namreč moral nekdo pošto prejeti, poštnino plačati in pismo predati preko meje ali na ladjo za nadaljevanje potovanja. Še sreča, da zaradi visokih poštnin, količina pošte v prometu ni prav hitro naraščala.

Poštne kočije, ki so zamenjale prvotne jezdece, so zaradi
ekonomičnosti prevažale tudi potnike.

A vse to ni bilo vzrok za uporabo žiga v poštne namene. Pravi vzrok je bila kritika, da je pošta sila počasna, kar je tudi bila. V Angliji je »postmaster general« Sir Henry Bishop (1660 - !663) uvedel žigosanje datuma na prevzete pošiljke.  Tako je prejemnik vedel koliko časa je trajalo potovanje. Šele kasneje je postal pomemben kraj prevzema in so ga začeli zapisovati na žige. Pomemben je bil tudi datum, toda tega so dolga leta pisali brez letnice. V Avstroogerski pa je veljal še poseben red, ki velja tudi za našo državo še danes. Okoli leta 1870 je pošta s kočijo potovala iz Dunaja v Ljubljano, če ni bilo posebnih zapletov, tri dni. Danes se tej rekordni hitrosti še vedno skušamo približati.

Žigi, ki jih je uvedel Bishop in so se uporabljali v letih 1661 – 1731.

Stari škatlasti žig z imenom kraja in datumom, brez letnice.

Tu je potrebno omeniti, da ima v domači govorici žig dvojni pomen: tako imenujemo pripravo za žigosanje kot tudi njen odtis. V nadaljnjem pa se bomo držali načela, da žig pomeni pripravo za žigosanje, z žigom opravljeno delo pa bomo imenovali odtis žiga.

Priprave za ročno žigosanje poštnih pošiljk: ročni žig, kladivasti žig,
valjčni žig in numerator.

Obdobje žigosanja poštnih pošiljk brez znamk krivično imenujemo pred filatelistično obdobje, saj filatelisti obdelujemo tudi ta del poštne zgodovine. Prvi žigi v Avstroogerski državi so se pojavili leta 1751 (Trst 1752). Na ozemlju današnje Slovenije pa še nekoliko kasneje. Naj naštejem nekaj mest z letnico začetka uporabe žiga: Koper 1761, Ljubljana 1785, Idrija 1793, Kranj 1795, Maribor 1796 itd.

Koper v dveh razlikah, vsaj drugo bi za tisti čas lahko imenovali ilustriran žig.

Žig je do sedaj svojo vlogo dobro odigral. Sprva so z žigom označili ime mesta prevzema pošiljke. V začetku 19 stoletja so k temu dodali še datum brez letnice, še kasneje so dodali tudi letnico. Uvedli so odhodni in dohodni žig, kar je pomenilo , da so pošiljko žigosali na prevzemnem in predajnem mestu. Skratka poskušali so uporabiti čim več govorečih podatkov. Že zgodaj so uporabili tudi črno barvo za neplačano poštnino in rdečo za plačano, a to se ni povsem obneslo, zato so v žig dodali napis FRANKO, kar je pomenilo poštnina plačana  pri prevzemu. Uvedli so tudi poseben žig za priporočena pisma.

Maribor in Ljubljana s pripisom FRANCO, kar je pomenilo
plačano poštnino pri prevzemu.

Govoreči žig pošte Celje brez zapisane letnice.

Po uvedbi znamk se je organizacija prenosa poštnih pošiljk precej izboljšala. Znamka je pomenila plačano poštnino za pismo standardne teže znotraj države in bilo jo je potrebno samo razveljaviti oz. vidno uničiti, da je ne bi ponovno uporabili na škodo Pošte. Anglija je kot prva uvedla znamke (1840) in za razveljavitev uporabila nemi žig v obliki malteškega križa. Začeli so žigosati s črno barvo, kar pa je bilo slabo vidno na črni (peny) in temno modri (2 penyja) znamki, zato so nadaljevali z uporabo rdeče barve.

Grafično prikazan malteški križ.

Z malteškimi križi uničene znamke za 2 penija ob uporabi rdeče barve.

Malteški žig je bil nemi. Tako imenujemo žig, ki nima nobenega podatka, temveč se uporablja le za uničenje oziroma vidno razvrednotenje, da ne bi prišlo do ponovne uporabe znamke na škodo pošte. Tako so bile nedavno tudi prodajane »žigosane« znamke Slovenije, uničene z nemim žigom, torej s krožnico, ki le preprečuje njihovo nadaljnjo uporabo na škodo Pošte Slovenije. Govoreči pa imenujemo tisti žig, ki vsebuje vsaj en uporaben podatek, denimo kraj, datum, uro, številko vlaka, relacijo poleta itd. Med te in tako dalje uporabne podatke sodijo tudi medvojni poštni žigi Italije, ki so imeli poleg ostalega na obodu z rimsko številko zapisano zaporedno leto fašistične vladavine. Včasih med olimpijskimi igrami uporabljane poštne žige dopolnijo s olimpijskimi krogi ali zaznamujejo tudi druge pomembne dogodke. Mnogokrat bomo tudi slišali pojem navaden žig in temu nasproten ilustriran žig. Navaden je torej povsem običajen okrogli žig z osnovnimi podatki, v nekatere pa vstavijo tudi kakršno ilustracijo, namenjeno dogodku ali samo popestritvi in take potem imenujemo ilustrirane.

Ilustrirani poštni žigi so bolj redkost kot pravilo, še posebej v Sloveniji,
saj jih premoremo le v štirih poštnih uradih (Idrija, Bled…).

Poštni uslužbenci pri svojim delu stalno uporabljajo tako imenovani dnevni žig. Z njim žigosajo vso pošto ali tudi druge pošiljke, ki gredo preko njih. Žigosajo lahko ročno ali pa pisma vstavljajo v avtomatske stroje, ki imajo prav tako dnevni žig in dodatno še valovite črte, včasih tudi slogan, da ne zgrešijo znamke.. Dnevni žig se imenuje zato, ker ima v sredini nastavljiv sistem za datum in tako lahko opredeljuje katerekoli dan v letu. Včasih se je uporabljal za odhodno pošto kot tudi za dohodno, vendar se v tem drugem primeru ne uporablja več oz. vse bolj redko.

Levo je odtis dnevnega ročnega žiga, desno pa odtis strojnega,
ki ga sestavljajo propagandno sporočilo (slogan), dnevni žig in valovite črte. 

Žig je največkrat narejen iz kovine, ki je gravirana ter ima v sredini vstavljen dodatni sistem za spreminjanje datuma. Izdelujejo se tudi iz trde plastike ali iz gume. Predvsem ta zadnja ni primerna za množično žigosanje. Vse pogosteje se odtisi žigov tudi tiskajo, predvsem na kakšne tiskovine ali pa v primerih, ko se želi imeti zelo lep odtis, v takih primerih datum ni premičen. Načeloma naj bi tiskani žigi ne bili dopustni, a jih n.pr. v Franciji uporabljajo že pri tisku znamk in tako povzročijo v naprej uničene znamke. Te se uporablja predvsem za prodajo velikim potrošnikom, ki jih lepijo denimo na časopise itd. V naprej pretiskane znamke so znane tudi v ZDA, Belgiji in še kje.

Priložnostni žig v tiskani (levo) in ročno odtisnjeni varianti.

V naprej tiskani žigi na Belgijskih znamkah se od dnevnega žiga ločijo po obliki.

Poznane so tudi potezne ročne naprave za žigosanje, ki so le ena od oblik tehnične izpopolnitve oz. razbremenitve osebja. Poštno osebje pa se razbremeni tudi z izpostavo poštninskega stroja k večjemu potrošniku poštnih storitev. Tak potrošnik plačilo poravna mesečno po števcu. V starejšem obdobju so poznali tudi uničevanje znamk s preluknjanjem n.pr. z drobnimi luknjicami v obliki črk, ki so pomenile določeno potrošniško izpostavo.

Razveljavljanje znamk z luknjanjem je bilo najbolj razvito v Angliji in
na Bavarskem. Z luknjicami izveden E na desni znamki je pomenil
spremembo redne znamke v portovno.

Odtis iz prvih pojavov strojev za žigosanje iz leta 1899.

Omeniti je potrebno še obstoj pomožnih pošt, ki so bile tudi pri nas nekaj časa v navadi in tako smo dobili žige pomožnih pošt, ki so se od ostalih razlikovali po tem, da so bili pravokotne (škatlaste) oblike. Tako pomožno poštno izpostavo so v duhu realnega časa s kančkom humorja odlično prikazali ustvarjalci filma Vesna. Ambient gostilna, kmetje tiho čakajo in žulijo svoj špricer, velika miza, prihod uslužbenke iz oddaljene glavne pošte, razporeditev delovnih pripomočkov, nato potrebna malica (kranjska klobasa, zelje). Ko uradnica odloži krožnik, obriše usta v rokav, takrat zašumi, navzoči stopijo v vrsto, da opravijo svojo poštno potrebo…

Žig pomožne pošte Stranice in žig pomožne pošte Št. Jošt s pojasnilom,
da jo oskrbujejo iz Vrhnike.

Poštne izpostave oziroma bolje rečeno, svoje pošte je imela tudi železnica. Prvi vagon za lokomotivo (redko zadnji) je bil poštni, v njem pa tako imenovana ambulančna pošta. Kdor koli je lahko prinesel pošiljko in jo skozi režo iz zunanje strani potisnil v notranjost vagona. Tam jo je uslužbenec obdelal in sortiral, ter jo na naslovni postaji predal uslužbencu, ki je delo opravljal na postaji. V Ljubljani, če si pismo nesel na kolodvor pred odhodom vlaka, namesto, da si ga vrgel v ulični nabiralnik, si mu lahko skrajšal pot za celi dan. Železnice pa so za prenos pošte uporabljale v nekaterih primerih tudi posebej izdane znamke.

Žig ambulančne pošte iz leta 1909. Relacija je vpisana s kraticami,
velikokrat pa je bila zapisana le številka vlaka.

Železniške znamke za paketni promet, žigosane z ambulančnim žigom.

Svoj poštni urad pa so imele tudi večje potniške ladje in so pošto, ki je potovala z njimi žigosale s svojimi žigi. Tudi pošta potovana s cepelini in letali je imela žige oblikovane tako, da so se hitro ločili od običajnih poštnih.

Žigi ladijske,

cepelinske

in letalske pošte.

Seveda so se v večjih vojnah, predvsem obeh svetovnih, pa tudi v manjših in celo samo na služenju vojaškega roka (legija) poleg znamk brez plačila, namenjenih vojakom za pisma domov, pojavljali tudi posebni poštni žigi. Ti so nadomestili manjkajočo znamko, torej narekovali, da je treba pošiljko prenesti naslovniku tudi brez plačila. Pisma s fronte so kar dolgo potovala po vojaški poštni verzi, ter bila šele daleč v zaledju predana civilni pošti v nadaljnje dostavljanje do naslovnika. Enako je pošta potovala tudi v obratni smeri.

Žigi vojnih pošt, nekatere so označene s številko,
na potovanih dopisnicah brez znamk.

Omeniti moramo tudi žig prvega dne, ki se pojavlja vedno na dan izida nove znamke in je vsebinsko in oblikovno vezan na ta dogodek. Navadno se ob tej priliki pojavi tudi ovitek z ilustracijo ali maksimum karta in tako nastane filatelistično zanimivo gradivo. Prav tako če ne še bolj  priljubljen pa je priložnostni (poštni) žig, ki ga lahko spremlja tudi ovitek z ilustracijo, v njem pa je večinoma kratek opis dogodka, ki ga predstavlja. Žal se pri nas oba žiga ne uporabljata v skladu z dovoljenjem za uporabo, saj bi se lahko z jima žigosalo vse poštne pošiljke še štirinajst dni po dogodku, a se poštni uslužbenci s tem ne želijo obremenjevati. Dogodek je bil namreč obeležen prav zato, da bi se za njega zvedelo širše. Praksa v Evropi je mnogo bolj naklonjena promociji preko poštnih pošiljk.

Ovitek prvega dne (FDC), opremljen po vseh pravilih, izšel ob izdaji
znamk pomembnih osebnosti in priložnostni žig ob 125 letnici švicarske
države z lepo oblikovanim ovitkom. V zunanjem obroču ilustracije so
grbi vseh švicarskih kantonov.

Daleč od resnice bi bil, če bi trdil, da je v tem prispevku zajeto vse o  žigih. Marsikaj s tega področja bi se dalo bolj sistematično prikazati, če bi v enem poglavju združili vsa dosedanja spoznanja in tudi raziskali še vedno slabo poznana področja. V upanju, da bo ta prispevek morda spodbudil nove raziskovalce, vas prepuščam v razmišljanju o povedanem.