Med filatelistična gradiva vsekakor sodijo tudi žigi, ki se pojavljajo na nepotovanih in še posebej na potovanih poštnih pošiljkah. Mnogokrat so ti najbolj pomembno filatelistično gradivo, saj nosijo podatke za osvetlitev dejavnosti pošte, a so mnogokrat tudi dokazno zgodovinsko gradivo. Pri nas so tako najbolj znane zbirke poštnih žigov na poštnih pošiljkah od konca prvi svetovne vojne pa vse do koroškega plebiscita, ki so s Koroške potovale v druge kraje ali tiste, ki so na Koroško prihajale od drugod in so jih žigosali z dohodnim žigom. Takrat so se namreč enote ene in druge strani v posameznih krajih izmenjevale in ob tem odpirale svoj poštni urad. Iz žigov je razvidno katera stran je zasedala neki kraj v določenem času. Zanimivost s poštnimi žigi se je po drugi svetovni vojni v nekem smislu ponovila tudi v času cone A in B v Slovenskem Primorju. Poštni žigi pa so dokazno gradivo tudi danes, denimo pri dokazovanju pravočasne oddaje ponudbe na razpis, pri dokazovanju pravočasnega odgovora na sodni sklep, pri oddaji dohodninske napovedi itd.

Žigi so se pojavili že v predfilatelistični dobi. Pred tem je bilo v modi pečatenje, ki pa tudi z žigosanjem ni izginilo. Imelo je namreč nalogo zaščititi vsebino pošiljke pred nepoklicanim odpiranjem, dočim je žigosanje s poštnim žigom v prvi vrsti potrjevalo plačilo poštnine, kasneje pa tudi dokaz o času in kraju oddaje oz.prejema pošiljke. Žigosanje je ostalo v več ali manj nespremenjeni obliki vse do danes, pečatenje pa so zamenjali novi materiali kot so samolepilni in drugi trakovi, pri čemer pa se lahko žigosanje pritrdilnih mest uporablja kot dodatno sredstvo za preverjanje morebitnega vdora v pošiljko.

V času prehoda iz negovorečega na govoreči žig je nastala zmeda
in so torej poštne pošiljke žigosali v nekaterih krajih dalj v drugih
pa manj časa, kar z obema žigoma.

Potrebo po pisanju o poštnih pošiljkah in žigosanju čutim predvsem z vidika ozaveščanja ljudi, ki taka gradiva še posedujejo ali ob domačem pospravljanju naletijo nanje na podstrehah in v starih skrinjah, da s skrbnim pregledom oddvojijo zanimive materiale prej, predno ostalo navlako vržejo v koš. Še bolje storijo, če se obrnejo na kakega poznavalca, bodisi zbiralca, muzealca ali knjižničarja. Mnogo preveč tega smo že uničili, da bi smeli tako početi še naprej. Mnogo smo tudi uničili z odlepljanjem znamk, ker smo mislili, da so le znamke pomembne in pri tem zanemarili pogled na žig, tisk in drugo vsebino. Mnogo teh stvari se najde na bolšjih trgih in prav lepo je, če take materiale osveščeni ljudje čim preje pokupijo. Zavedajoč se zgoraj opisanega pomena, je zbiranje tega gradiva mnogim pravi užitek še posebej če se poglobijo v zgodovino ter dejavnost pošte v različnih obdobjih in to delajo na ravni strokovnega pristopa.

Pisali smo že o negovorečih in govorečih žigih. Negovoreči so tisti, ki ne vsebujejo nobenih podatkov ali drugih znamenj, s katerimi bi opredelili kak drug pomen razen tega, da je z žigom vidno označena znamka, ki je že bila v prometu in je zato ni mogoče ponovno uporabiti. Prvi negovoreči žig na znamkah je bil maltežki križ, kasneje se je pojavilo še mnogo drugih oblik. Ko so se odločili, da bodo spremljali tudi čas potovanja poštnih pošiljk, se je pojavil govoreči žig, ki je nosil podatek o dnevu prevzema pošiljke, kasneje tudi o kraju prevzema ali tudi oddaje pošiljke in morda še čem.

Govoreči in negovoreči poštni žig v modificirani obliki nekateri uporabljajo tudi danes.
V zadnjem času se to dogaja tudi na naši Pošti.
 

S množenjem poštnih pošiljk in predvsem tudi zaradi različnih prenosnih sredstev, so se pojavili tudi žigi v različnih oblikah, da se jih je po njihovi značilnosti razločevalo že na prvi pogled. Tako so denimo, žigi železniške pošte imeli obliko pravokotnika, ladijske pošte ovala in letalske pošte trikotnika. Posebno ta zadnja, ki je tudi zadnja nastopila svoje poslanstvo prenosa pošte, se je morala dobro reklamirati, saj je morala privabiti uporabnike iz drugih prenosnih poti ob dejstvu, da je bila ob svojem nastajanju najdražja in tudi nezanesljiva zaradi mnogih nesreč, torej nepopularna.

Prav zaradi naštetega so vsako novo letalsko linijo reklamirali na vse mogoče načine. To je pritegnilo zbiralce, da so tudi vsa nastajajoča gradiva zbirali, saj so bili priče zgodovinskemu nastajanju novega načina prenosa poštnih pošiljk. Še najbolj enostavna propaganda letalske pošte je bila izdaja razglednic s podatki o novi liniji, na kateri so se našli znamka za letalski promet, trikotni in tudi že okrogli žig letalske pošte ter še dodatna priletka za razvrstitev pošte na avion. Na zadnji strani razglednice pa je bilo slikano letalo s katerim bo taka pošta potovala.

Zgoraj prednja stran razglednice za Prvo vazdušno pošto na relaciji
Sušak – Ljubljana – Celovec – Dunaj z letalsko znamko Jugoslavije,
trikotnim žigom ljublanskega letališča, okrogli žig letalske pošte Celovec
in nalepko za avijonsko pošto. Spodaj zadnji del razglednice s sliko letala,
ki je to pošto prenašal.

Zgornji primer je zelo enostavni prikaz »opreme« poštne pošiljke za letalski prevoz. Toda kdor bo ob vsakem dobljenem gradivu opravi analizo vsega, kar se nahaja na njem, bo sčasoma, največkrat slučajno, naletel na gradiva s prav prijetno vsebino. Kot primer si oglejmo pismo, ki je bilo namenjeno iz Ljubljane v Urugvaj, katerega pošiljatelj je pošiljko zavestno poslal po v naprej določeni poti, ker je želel imeti to dokumentirano in čeprav ne vemo kdo je to bil, pa lahko sklepamo, da je bil dober poznavalec svojega časa in pronicljiv zbiralec. Pismo je bilo pred oddajo na pošto frankirano za 1 din s dislociranim frankirnim strojem , z žigom pravokotne oblike z grbom in napisom Kraljevina Jugoslavija v latinici in cirilici. Poleg tega so bili dodani tudi reklamni žigi Suhe gljive za jelo, Sever & ko-Ljubljana v cirilici in latinici ter z silhueto gobic in Semena za polje in vrt. Poleg je tudi enokrožni dnevni žig z datumom 12. 10. 1933 in imenom pošte Ljubljana v dveh pisavah, ki je bil pritisnjen ob prevzemu za redno pošto. Pošiljatelj pa je ob predaji pisma izrazil željo, da pismo potuje priporočeno z letalsko pošto. Zgoraj je zato ročno dodan pripis »GRAF ZEPPELIN«, kar je pomenilo tudi željo s katerim sredstvom naj pismo potuje. Zaradi naštetega so na pošti opremili pismo še z nalepko »R« in znamko za 30 din, kar je bila takrat največja nominalna vrednost znamke.Pismo je nato še istega dne oddano na letališče Ljubljana kar dokazuje žig letalske pošte letališča Ljubljana ob prevzemu. Pismo je odpotovalo še isti dan preko Zemuna (13.10.1933) in prispelo v Berlin 14. 10. 1933. Pred odhodom iz Berlina je bil na pismo vtisnjen poseben žig »LUFTSCHIFF GRAF ZEPPELIN« trikotne oblike s silhueto celin v sredini in prikazano potjo v trikotu Berlin – Montevideo - Chikago. Dodan je še žig (Zadaj) »DEUTSCHE LUFTPOS«t s silhueto cepelina in kratkim tekstom ter dve nalepki modre barve, prepognjeni tako da sta vidni z obeh strani z napisom »MIT LUFTSCHIFF GRAF ZEPPELIN«. Z dvokrožnim mostnim žigom je potrjen tudi prihod pisma v Montevideo 19. 10. 1933, odtisnjen pa je tudi žig z cepelinom in valovitim morjem ter tekstom med njima »SERVICIO AEREO TRANSATLANTICO VIA CONDOR ZEPPELIN«

Samo podroben pregled pokaže še eno zanimivost. Pismo ima ročno pripisano
zavrnitev pošiljke, ker se naslovnika ni našlo.

Omenjeno pismo lahko po analizi vsebine spada v več različnih tematskih zbirk, vendar vsebuje največ podatkov o letalski pošti, zato bi bilo v taki zbirki najbolj uporabno. Pismo je dokument časa in prostora in bi skupaj z drugim širše ali ožje zbranim gradivom pridobilo pomembnost in tudi vrednost. Podobnih pošiljk res ni več veliko, toda če ne pogledamo vsake nam lahko marsikaj uide za vedno.

Seveda so letalska pisma postopno zgubila na svoji privlačnosti, saj so bila vedno bolj masovna. Kljub temu je letalska pošta obdržala nekaj svojih posebnosti. Tako imajo mnoga pisma tanjši papir zaradi teže, modro rdeče obarvane robove za lažje sortiranje in še posebej značilne lepo oblikovane aerograme, ki so praktični za pisanje s potovanj.

Pomen pa ne zgubljajo pisma, ki so bila poslana v kakih posebnih okoliščinah. Tako so med drugo svetovno vojno pisma nekaj časa nosila prilepko Green Cross (zeleni križ) na poti med Veliko Britanijo in Malto. Pritožbe vojakov na Malti o počasnosti pošte so zalegle in za dvig vojne morale se je pisma na tej relaciji označilo. S tako oznako so avtomatsko postala ekspresna in so se tudi normalno žigosala, poštnina pa je ostala enaka navadni pošiljki. So pa ta pisma redka, saj so jih večino uničevali, da ne bi prišla v roke sovražniku.

Je morda ideja za tako označevanje prišla z letalske pošte.

Še nekoliko bolj redke so poštne pošiljke iz časa ruske zasedbe Čehoslovaške republike daljnega 1968 leta. Pisemski ovitek s žigom »osvoboditeljev« je uporabil novinar za pisanje svojemu uredniku v London. Pošta takrat v inozemstvo ni delovala zato je bilo pismo preneseno po tajnih kanalih in oddano šele v Nirembergu, kar potrjuje poštni žig in nemška znamka.
 

Poštne pošiljke se včasih prerinejo skozi zelo ozke razpoke.
 

Na poštnih pošiljkah so pogosto nekoliko prikrito izraženi protesti. Za primer takega ravnanja je tale ovitek. Škoti so namreč leta 1959 zahtevali od poštne uprave Velike Britanije, da izda znamko ob stoletnici rojstva svojega velikega pesnika Roberta Burnsa. Seveda se to ni zgodilo. Nekaj let pozneje so prišle na dan znamke z likom Shakespeare, ki je bil Anglež. Maščevalni Škoti so za svoj največji festival dotisnili ovitek s svojim junakom, na desni prilepili znamko z angleškim in jo pretisnili s reklamo za Edinburgški festival.

S pisemskim ovitkom ni videti prav nič narobe,
dokler ti prizadeti ne povedo prave vsebine.
 

Mnoge spominske ovitke pa ustvarjamo umetno, kar sicer ni popolnoma pravi izraz, saj imajo mnogi, kljub popolnoma namenski izdelavi, tudi določen prostor v zgodovinski povesti. K takim dejanjem bi sodili žigi poštnih izpostav s svojo poštno številko, ki so odprte le dan ali komaj kaj več, kot so n.pr. Planica, 100 žensk na Triglav itd. Potem so v tem sklopu tudi razne etapne dirke, avtomobilistične, kolesarske in tudi druge. Škoda je le, da si ob obisku cepelina v letu 2004, nihče ni omislil cepelinske pošte, ki bi lahko delovala na relaciji Logatec – Ljubljana ali celo pri odhodu iz naše države na relaciji Logatec – Zagreb, kar bi lahko povezali tudi s hrvaškim filatelističnim društvom in tako ustvarili zanimivo kombinacijo. V to kategorijo sodi tudi balonska pošta. Ta je delovala že večkrat ob načrtovanih preletih slovenskega ozemlja ali posameznih etap. Pa tudi športno letalski preleti, tekaška tekmovanja na dolge proge itd. Sem sodi še veliko drugih dnevnih žigov in še polj posebnih, ki pa smo jih omenjali že v drugih poglavjih.

Ovitek balonske pošte iz 1989 leta, ki pojasnjuje prelet iz Iga v Notranje Gorice.
Če se ne motim bi morala biti relacija daljša, a je zaradi slabšanja vremena
predvidena pot odpadla. Morda bo komu zanimiv že datum
na obeh dnevnih žigih: 29. 09. 89.

Seveda pa si mnogi v lastno veselje izdelujejo pisemske ovitke in jih žigosajo po lastnih željah in merilih. S tem ni nič narobe, saj celotna filatelija sloni na znanju, iznajdljivosti in realnosti. Ko to in še kaj več združimo, dobimo take primerke kot je spodnji. Znan filatelist si že od osamosvojitve 1991 leta izdeluje lastne ovitke, lepi resnične znamke in med nje vtakne tudi kakšno narejeno z računalnikom, pritiska prave a tudi neprave priložnostne žige in vse skupaj krasi z pravimi dnevnimi žigi. Na njegovih ovitkih so zabeleženi vsi za Slovenijo pomembni dogodki od osamosvojitve do danes tako notranje politični, še bolj pa povezave z zunanjim svetom. Seveda združi več zaporednih dogodkov na en ovitek, sicer bi bilo tega preveč, a zgodovina je pisana na poseben, njemu všečen način. Na prednji strani ovitka zapiše naslove obravnavanih dogodkov, na zadnji strani pa kratek opis.

Na pokazanem primerku je dobro viden vpis dogodkov pod 29. 03. 2004,
2. april 2004 in 4. april 2004, dobro so vidni tudi vsi žigi.
Spodaj je zadnja stran pisemskega ovitka s kratkim opisom vsebine dogodkov.