| Zanimivosti | Članki | Forum | Odgovori | Pišite nam | Za objavo | Povezave |

KAJ MORAMO VEDETI O ZBIRANJU ZNAMK IN FILATELIJI

VREDNOTENJE IN VREDNOST ZNAMK

| VPLIV KVALITETE NA VREDNOST |

NEPRISTNE POŠTNE ZNAMKE

Ob znamkah večjih vrednosti, predvsem pri poudarku na redkosti, pa se vedno bolj postavlja vprašanje pristnosti poštne znamke, kar za srednjo kvalitetno stopnjo ni bil problem, saj se ponarejanje malih vrednosti ne izplača. Pristnost so včasih izvedenci ali ocenjevalci potrjevali na zadnji strani znamke s posebnim miniaturnim žigom, v katerem je bila oznaka (navadno začetnice imena) pooblaščenega izvedenca. Znamke so se tudi omotale s celofanom in pečatile. Večina je imela tudi pismeno potrdilo o pristnosti, tako imenovani certifikat. Toda vse to ni zadržalo ponarejevalcev, saj so bili vsi ti ukrepi za njih preveč enostavni in so jih ponarejali, kakor so ponarejali tudi znamke. Tako danes o pristnosti govorimo le v primerih, ki so pod stalno budno kontrolo in o tistih znamkah, ki jih v tem času s svojo strokovnostjo in tehnologijo preizkusijo na pooblaščenih inštitutih, pa še ti rezultati niso popolnoma zanesljivi. V mnogih primerih tako ostaja tolažba, da so tudi ponaredki, seveda dobri, vredni svojega denarja. Se mar v umetnosti, denimo s slikami, godi kaj drugače? In kaj je slika, kjer je Goya narisal le obraz, vse drugo pa njegovi pomočniki?

Med temi znamkami sta dva ponaredka. A katera? Za ugotavljanje je potrebno proučiti mnogo detajlov.

Ponarejene poštne znamke so izdelane v celoti kot nepristne. V začetnih obdobjih  uporabe znamk so jih ponarejali v škodo izdajatelja (pošte), kar se jim je izplačalo zaradi visokih poštnin. Kasneje pa so se ponaredki pojavljali zaradi  dobička iz prodaje neveščim kupcem. V začetku skušajo preprečiti ponaredke na škodo izdajatelja, ali vsaj otežiti ponarejanje z vpletanjem zelo zapletenih nitastih vzorcev ali vnašanjem neopaznih nepravilnosti (tajne črte ali znamenja) v sicer simetrične mreže. Preprečevanju ponarejanja kasneje služijo tudi vodni znaki, svilene niti v papirju, nevidni osnovni tisk, oštevilčenja in druga vtisnjena znamenja. Države so poskrbele tudi za kazni, ki so bile enake kot za ponarejanje denarja. Vse to ni v celoti preprečilo izdelave ponaredkov na škodo pošte, bolj je bilo uporabno pri kasnejšem odkrivanju ponarejenih znamk, največkrat po primerjalnih metodah.

Laični ponarejevalci, če bi bilo zaradi vrednosti potrebno, bi iz srednje znamke naredili spodaj rezano. A dober poznavalec bi to ugotovil iz primerjave z levo in desno znamko, kajti srednja bi s popravkom postala krajša.

S pridobivanjem na vrednosti so znamke prav vabile k poskusom ponarejanja nove in nove ponarejevalce, še posebno ker to , na škodo zbiralcev, v mnogih deželah ni bilo kaznivo. Za filateliste je meja med ponarejanjem na škodo izdajatelja ali na škodo zbiralca v odgovoru na vprašanje, ali je bila ponarejena znamka uporabljena v poštni namen in je tako poštno veljavno potovala, kar je torej postalo filatelistično blago, dočim je ponarejena znamka na škodo zbiralca neuporabljena in torej nima svojega osnovnega namena, zato jo zbiralci odklanjajo. Ponarejevalcem pa ni bilo težko ponarediti žig ali kar obstoječega ob priliki datumsko spremeniti za nazaj. Najbolj poznani ponarejevalci so bili Fournier, Foure, Venturini in Sperati. O njihovih početjih in premetenosti so pisali celo v knjigah.

Seveda pa ne gre vedno samo za ponarejanje celotne znamke. Med nepristne štejemo tudi delno ponarejene, popravljene in posnete znamke. Delno ponarejene poštne znamke so tiste, pri katerih je predelana sicer pristna poštna znamka, a zaradi novih elementov pridobi vrednost predvsem na škodo zbiralcev. Takih predelav poznamo kar veliko: dodajanje vodnega znaka znamki brez njega in obratno, spreminjanje zobčane znamke v nezobčano, popravek zobčanja na drugačno mero, popravljanje barve na kemični način, dodajanje pretiskov, dotiskov in natiskov, dodelovanje tipičnih napak,nanos lepila, spreminjanje datuma žigosanja, kemično odstranjevanje žiga itd. Delno ponarejene poštne znamke se mnogo težje prepoznajo kot celotni ponaredki, ker vsebujejo neznatne spremembe originala.

Najlažje je ponarejati s natiskom, dotiskom ali pretiskom To se je zgodilo tudi v prikazanem primeru, ko so iz rednih jugoslovanskih znamk napravili slovenske.

Med popravljene poštne znamke sodijo tiste, pri katerih se kakovost izboljša s tujimi dodatki kot n.pr.: novimi zobci, prekrivanjem tankih mest na papirju, z barvo popravljene odrgnine in prelomi, popravila pretiskov, dotiskov in natiskov itd. S takim popravljanjem izboljšamo kakovost do  nepoškodovane poštne znamke, ne pa tudi vrednost saj morajo biti popravila neizbrisno označena. Če to niso potem so popravki izvršeni z namenom prevare in gre torej za kaznivo dejanje.

Danes pa se na škodo Pošte pojavljajo kar posnetki poštnih znamk, saj nam računalniki in laserska tehnologija to omogočajo. Največ takih primerov zasledimo iz afriških državah. So pa posnetki narejeni tudi za zelo drage znamke in se pojavljajo kot trgovsko blago z oznako »Imitacija« ter jih zbiralci uporabljajo za izpopolnitev prostorov v albumih namesto manjkajočih znamk, ki jih zaradi cene ne bodo nikoli mogli imeti.

Posnetki poštnih znamk, narejeni s fotokopij ali s tiskalnikom, se največkrat pojavljajo na znamkah iz afriških držav.

Včasih za ponaredke zamenjamo tudi »novotiske«, ki sicer niso pravo zbirateljsko blago, toda tudi ponaredki niso, saj je njihovo tiskanje odobreno s strani pošte ali države. Novotiske imenujemo naknadno tiskane znamke na originalnih tiskarskih ploščah, ki pa ne predstavljajo poštno potrebe, zato jih filatelisti ne uvrščamo med redno izdane znamke. Za izdelavo novotiskov obstaja lahko več razlogov, vsi pa izvirajo iz pomanjkanja originalov oz. previsoke cene zanje: uporabljajo se za prikaze na razstavah in v muzejih, za poklone na državni visoki ravni itd. Večina uradnih novotiskov je v katalogih zabeležena. Te uradne novotiske pa moramo ločiti od privatnih, ki so sicer narejeni na originalnih ploščah, vendar so te prišle iz dobro varovanih arhivov na nezakonit način, ali pa so bile poškodovane in nepravilno uničene.

Od originalnih znamk se novotiski navadno dobro ločijo. V tem primeru dobro znanih in spoštovanih avstrijskih Merkurjev, je razlika v širini roba ob sliki znamke, ki je precej širša od redne izdaje.

Veliko škodo filateliji delajo tudi zadnja desetletja vse prevečkrat protizakonito ali nelegalno izdane znamke z izmišljenimi ali tudi obstoječimi imeni držav, dežel in pokrajin, ki nimajo lastnosti poštne uprave, tiskajo pa jih večinoma privatni trgovci. Take znamke so razmeroma poceni in vsebinsko prilagojene trenutnim trendom, zato segajo po jih  predvsem turisti, nimajo pa nikakršne filatelistične vrednosti. Tako se je poleg dolgega spiska «špekulativnih« izdaj članic UPU, nabral tudi obsežen seznam nelegalnih znamk, v katerem smo zastopani tudi Slovenci, ki ga bomo, če dobimo dovoljenje FZS, objavili na naši strani med »Zanimivostmi«.

V to kategorijo pa ne sodijo tako imenovane »DOPLAČILNICE«, ki jih mnogi imenujejo »doplačilne« znamke, kar pa seveda niso. Doplačilnica je izdana v skladu z zakonom….(Rdeči križ, solidarnost, nabirka za OI itd.) in torej ne sodi med poštne vrednotnice. Pošta v tem primeru samo izvršuje uslugo državi oz. preko nje namenjeni ustanovi in za to delo dobi tudi del plačila. Doplačilnice v poštnem prometu ne lepimo poleg znamke, temveč spodaj na levo stran ovitka in se ne žigosajo s poštnim žigom, oziroma se to zgodi samo slučajno. To mesto levo spodaj je prikladno za kontrolo plačila in je istočasno odmaknjeno tudi od mesta žigosanja na avtomatih. Pravilno pa se vse nalepke na poštne pošiljke lepi na zadnjo stran, torej bi tja spadala tudi doplačilnice. Tudi mnogi poštni uslužbenci te razlike ne poznajo in ti ponudijo tudi doplačilnice, ko prideš po nakup filatelističnega materiala. V Sloveniji jih postopno opuščamo, še vedno pa so značilnost vzhodne in jugovzhodne Evrope.

Če je doplačilnica na nepravem mestu, je velika verjetnost, da bo žigosana.

Za filateliste pa se zadnje čase pojavljajo tudi novi zanimivi materiali, ki nastajajo iz potreb privatnih podjetij, ki se ukvarjajo z hitro dostavo pošto in so si omislili nekaj nadomestnega znamki. Čeprav te »nalepke« še ne izgledajo kot znamke in morda nikoli ne bodo, a ker imajo podobno usodo, so že postale predmet zanimanja in tudi zbiranja. Njihova opredelitev bo možna že v bližji prihodnosti.


NAZAJ      DOMOV        NAPREJ