Zaščita s Hawidom: zgoraj s črnim in spodaj s prozornim skoraj neopaznim ozadjem.

Hawid ima tudi mnoge druge priročne proizvode, od katerih bi posebej omenil kartone za shranjevanje znamk. Naštejmo nekaj imen pod katerimi nastopajo: letni kartoni vsebujejo enoletno izdajo znamk (lahko v več kartonih), tematski kartoni (obletnice železnic), albumski kartoni nadomestijo album, prodajni kartoni nadomestijo paketke itd. So različne opreme in dimenzij ter je temu primerno razporejeno tudi različno število pasic. Preko celega kartončka je položena prozorna zaščitna folija (ne vedno) lepljena na zgornjem robu. S temi kartončki zbiralci lahko sestavijo celo kartoteko zbirke znamk, ki je vedno urejena po kataloškem zaporedju, saj vsako novo pridobitev, s pomočjo kartončka, vstavijo na odgovarjajoče mesto. Enako lahko delamo tudi pri zbiranju in razvrščanju tematike. Tak kartonček napolnjen z znamkami in zavit v celofan se prodaja tudi v trgovinah kot paketek.

Primer kartotečne ureditve zbirke.

Neke vrste kartoteko, v kateri so nameščene znamke, pa si lahko ustvarimo kar sami doma, v primeru, da bi želeli tako shraniti žigosane znamke, ki jih zbiramo po kosih in serije postopoma sestavljamo, prihraniti denar za albume in tudi čas pogostega prelaganja, ko se nam vrstice pogosteje napolnijo oz. nismo pustili dovolj rezervnega prostora. Nekateri zbiralci žigosanih znamk začetek zbirke polnijo prav v take kartoteke dokler se dovolj ne zapolni in jo nato prestavijo v album. Preproste liste pisalnega papirja A4 formata razpolovimo, obrnemo tako, da je daljša stranica vodoravno in na levem robu v sredino z luknjačem izbijemo luknje. Liste bomo kasneje vstavili v male registre. Vsak list naj bi vseboval eno serijo ali do štiri posamezno izdane znamke, ki so v kataloškem zaporedju. Nato znamke v namišljeno predvideni prostor prilepimo z originalnim (kupljenim) lepkom (falc), ki ima brezkislinsko lepilo in se hitro topi v vodi ter ne pušča sledi. Na tak list zapišemo lahko številke iz kataloga, posebnosti, vsebino itd. Stalno zaporedje je zagotovljeno.

Lepki so zelo pripravni tudi za lepljenje odvečnih znamk v zvezke za žigosane znamke, ko te pripravljamo za zamenjavo ali prodajo. Zvezki so pokončnega A4 ali ležečega A5 formata. Na listu so z ene strani natisnjena zaporedna polja za lepljenje znamk. Nad vsakim poljem je prostor za kataloško številko in opombo, pod poljem pa prostor za kataloško in prodajno vrednost. Seveda pa vseh teh podatkov ni vedno treba izpolnjevati. Če smo tak zvezek znamk pripravili za prodajo, moramo navesti več podatkov, posebno če bomo zvezek oddali v meddruštveno krožno prodajo. Taka prodaja poteka v vsakem društvu preko za to zadolženega člana, ki skrbi za prevzem zvezkov, ponudbo članom, obračun prodaje in vračanje pošiljateljem. Če smo torej zvezke ponudili v tako prodajo, bomo čez čas dobili vrnjene skupaj z denarjem za izvzete znamke, pri čemer bo društvo odbilo nekaj odstotkov za svoje posredniško delo. Zvezke na enak način lahko pripravimo z manj podatki samo za zamenjavo in jih na filatelističnem srečanju ponudimo, lahko pa v njih odvečne znamke tudi hranimo.
Lepke se seveda vlaži tako, da se na znamko sprime krajši (prepognjeni) del, na list papirja pa daljši vendar ovlažen na spodnjem robu. S tem omogočimo kadarkoli zasuk znamke na lice tako, da jo lahko pregledamo tudi na hrbtni strani, ne da bi jo odtrgali ali poškodovali. Prav tako lahko pod njo preprosto vstavimo zobomer ali črno podlago za pregled vodnega znaka ter raziskavo oz. merjenje opravimo brez škode.

Za večje količine odvečnih znamk se poslužimo shranjevanja v papirnatih prozornih vrečkah. Te so bolj prikladne kot stare pisemske ovojnice, saj vsebino razločimo že brez odpiranja. Na vrečke si napišemo tudi potrebne osnovne podatke. Mnogo ceneje od nakupa vrečk pa je, če si jih izdelamo kar sami iz plastične folije, ki jo v gospodinjstvu uporabljamo za pakiranje živil pred zmrzovanjem. V potrebno velikost jih zlepimo z varilnim aparatom za plastiko, ki ga v večini gospodinjstev tudi imamo. Napise na vrečke naredimo s alkoholnim flomastrom ali pa na njih nalepimo samolepilne etikete. 
V praksi pa si filatelisti pri shranjevanju znamk pomagamo še z mnogimi drugimi priročnimi sredstvi. Predvsem je precej razširjeno vlaganje v odslužene knjige vse dokler nam kak padec na tla ne zagreni dneva ali celo tedna. Takrat najdemo vse mogoče škatlice, ki bi sicer romale na smetišče, a so postale sila primerne, bodisi za znamke v razsutem stanju, kot tudi že vložene v razne vrečke. Vsekakor je potrebno razmišljati, da je za čiste znamke primernejša originalna embalaža, za uporabljene pa tudi nekoliko poenostavljena, vendar s primerno zaščito pred kvarjenjem.

Vse večkrat nam tudi prodajalci filatelističnih materialov
ponudijo izdelke že v končni embalaži.

Filatelistične materiale navadno hranimo na knjižni polici v dnevni ali delavni sobi. Mikroklima v prostoru pa močno vpliva na kvaliteto in ohranjenost materiala. Tu je težko dajati nasvete, saj se vsak prostor skozi letne čase obnaša po svoje že zaradi okolice, mi pa z raznotero uporabo prostora še dodatno povečujemo vpliv na klimatske razmere. Vsekakor je treba vsaj občasno pregledati shranjene materiale ter po potrebi ukrepati. Najbolj so občutljive čiste znamke (albumi so pokonci brez stranskih pritiskov), ki ne prenesejo niti vlage, niti suhe toplote. Ob vlagi se znamke začnejo sprijemati na podlago. To zasledimo, ko jih s pinceto želimo premakniti, pa polek občutka težje gibljivosti zaznamo tudi rahlo prasketanje izpod znamke. V takem prostoru je torej vlaga prevelika, zato moramo poskrbeti za zmanjšanje s kemičnimi sušilnimi sredstvi (materiali za vpijanje vlage). Čiste znamke tudi sicer s pinceto vsaj enkrat na leto premaknemo, da pridobijo nekoliko na zračnosti, pravimo, da jih prezračimo. Če pa se izvlečena znamka krivi, potem je vlažnost prostora premajhna ali pa so temperature previsoke. Ukrivljenost se navadno še bolj opazi na tistih znamkah, ki so s prednje strani lakirane. Tudi razpokanje lepila je posledica presuhega prostora in opuščanja zračenja, kar pa bomo opazili, ko bo že prepozno. V takem primeru je potrebno prostor večkrat zračiti, temperaturo pa regulirati tako, da ne preseže 18 stopinj niti ne pade pod 16. Taka naj bi bila v vseh letnih časih. Po letu ali dveh opazovanja bomo v prostoru že dobro uravnali ustrezne klimatske razmere, vendar pa iz previdnosti občasnih pregledov ne smemo opustiti.