Poškodbe znamk, zaradi slabih mikroklimatskih pogojev in uporabljenih neprimernih materialov za shranjevanje. 

Novejše albume delimo po opremi nekako v štiri kakovostne razrede. Ti se razlikujejo tako po sestavi materiala kot tudi po njegovi uporabi pri sami izdelavi. Platnice albumov so n.pr.lahko luksuzne izvedbe iz usnjene prevleke, trdega (pretiskanega) kartona, mehkejšega kartona ali pa celo broširane. Notranje strani se razlikujejo v črni, temni ali svetli in beli barvi, in so narejene iz debelejšega (kompaktnega) ali tanjšega (upogljivega) kartona. Pomembna je tudi vpetost pasic, ki so lahko nameščene v izsekano ležišče na zgornji plasti kartona. V tem primeru znamke ne pridejo v stik z lepilom je pa pri nekaterih albumih možno, da nam uhajajo izza zgornje plasti, dobesedno lahko izginejo, zato je potrebna previdnost. Pasice pa lahko potekajo tudi neskončno okoli strani in je lepilo vidno v spodnjem delu pasice. V tem primeru znamke lahko pridejo do stika z lepilom. Pri močnejšem potiskanju znamk za pasico lahko to lepilo celo predremo in znamka izpade na spodnji strani pasice. Večina teh lepil je trajno plastična in v primeru predrtja le z pritiskom prstov na predrto mesto vzpostavimo prvotno stanje, nikakor pa ne potegniti v vodoravni smeri levo ali desno, saj tako pasico pretegnemo. Poleg načina vpetja pasice je kvaliteta albumov odvisna tudi od uporabljenega materiala za pasice. Te so lahko iz prozornih ali prosojnih trakov. Med stranmi so zaščitne plasti tankega papirja . Tudi ta zaščita je lahko prozorna ali prosojna in v enem izvodu med dvema stranema ali pa je v dveh izvodih torej posebej za vsako stran. Pri listanju albuma je potrebno paziti prav na ta vmesni zaščitni papir, ki varuje pred medsebojnim zatikanjem znamk, da ga ne spodvijemo. Tudi pri vezavi strani so precejšnje razlike vendar te manj vplivajo na funkcionalnost albuma kot naštete. Pri kupovanju albumov se morate torej odločiti katero kombinacijo zgornjih sestavin boste kupili kajti od tega je odvisna cena, preglednost in tudi življenjska doba albuma. Vsekakor se je ob tem treba zavedati, da je album embalaža, ki pri prodaji znamk navadno ne šteje prav veliko, ne glede na kvaliteto.

Uhajanja znamk izpod vrhnje plasti kartona albuma.

Pri nakupu albuma je torej bistveno, da pogledamo ali niso morda strani upognjene. Upogibi nastajajo zaradi prekomernega enostranskega zategovanja pasic pri izdelavi, zaradi nepravilnega pakiranja, transporta ali skladiščenja, pri rabljenih pa tudi zaradi nepravilnega shranjevanja ali prekomernega nalaganja znamk. Naj ponovimo splošno pravilo, da morajo albumi neobremenjeno stati vedno pokonci, še posebej, ko so napolnjeni z znamkami. Ob nakupu albuma je zaradi zgoraj napisanega potrebno vso pozornost posvetiti izgledu lista in pasic. Pri debelejših kartonskih listih navadno ni težav z zvijanjem, pasico pa preizkusimo z porivanjem znamke v njeno notranjost in tako opazimo, če je možnost izginjanja. Pri mehkejših kartonih pa mora biti list v vseh smereh popolnoma raven, sicer lahko na eni strani pasice zategujejo in s tem otežuje vstavljanje, na drugi strani pa pasice sprošča in s tem povečuje nevarnost za izpadanje znamk. Pasice si ogledamo s strani proti svetlobi in nam morajo dajati vtis, da se popolnoma prilegajo podlagi. Če je pasica na zgornjem robu valovita ali celo po celi dolžini odmaknjena od podlage potem je kvaliteta albuma slaba. Včasih pa se taka slabost ne opazi, zato ob nakupu lahko album tudi preizkusimo. Rahlo zapognemo list tako da napetost pasice nekoliko popusti, zataknemo nekaj znamk (brez prekrivanja) in ko pritisk na list popustimo, se mora pasica zopet napeti in znamke prilegati na celi prekrivni površini. Če sedaj album obrnemo z zgornjim delom navzdol, znamke ne smejo izpasti tudi, če ga nekoliko potresemo. Seveda so kakovostni albumi nekoliko dražji, vendar se v tem primeru ni najbolj modro ravnati samo po razpoložljivih financah. Navadno se je bolje odločiti za višji kakovostni razred albuma še posebej, ko gre za shranjevanje resno oblikovane zbirke ali vsaj za srednji kakovostni razred ob bolj splošnem zbiranju. Nižja kakovostna razreda sta primerena le za odlaganje odvečnih znamk ali celo samo kot ravnalna knjiga za znamke po pranju. Te kakovosti ne priporočamo niti začetnikom, saj zaradi izpadanja znamk in drugih težav izgubijo voljo do zbiranja.

Albumi morajo vedno stati pokonci, z rahlim medsebojnim dotikom.

Že pri prvem nakupu albuma za znamke se je dobro odločiti o njegovi velikosti. Filatelist vse naslednje nakupe prilagaja temu, saj tako poenoti izgled v svojem okolju, istočasno pa se navadi na hitro izračunavanje potrebnega prostora za katero koli količino znamk, saj ima v mislih vedno eno dimenzijo. Število strani je ob prvem nakupu manj pomemben podatek, saj napako lahko ob naslednjem albumu popravimo. V trgovinah nudijo različne velikosti albumov vendar jih je največ zunanje mere 22,5 x 30,5 centimetra za velike albume in 15,5 x 21,5 centimetra za manjše albume. V teh dimenzijah so usklajeni tudi najkvalitetnejši proizvajalci. Glede na količino znamk, ki bi jo želeli shraniti pa lahko izbiramo med 8, 12, 16, 24, 30 in 36 listnimi albumi kar pomeni še enkrat toliko strani. Pri odločanju o številu listov moramo upoštevati, da v album (še posebej kvaliteten) ne vlagamo znamke drugo preko druge, saj bi pasice prej ko slej popustile, še posebej če vstavljene znamke močneje zgostimo. Prav tako zaradi preglednosti ni primerno preveliko prekrivanje znamk med vrsticami, kar je potrebno paziti predvsem pri večjih znamkah, pa tudi sicer je potrebno puščati določen rezervni prostor za vstavljanje novih pridobitev. Kasneje, ko bomo imeli nekaj več raznolistnih albumov, naša zbirka pa bo naraščala, bomo s prestavljanjem (nekoliko zamudno) prilagajali količino in gostoto posameznemu albumu. Ob nakupu albuma imajo mnogi tudi zahteve po določeni zunanji barvi platnic in hrbtišča, saj jim ta služi za razpoznavni znak, da hitro najdejo iskano zbirko, drugi pa si na hrbtišču s samolepilno etiketo in napisom označijo vsebino.

Primerek razporeditve znamk po kataloških številkah v albumu za švicarske znamke.

Vlaganje znamk v albume je preprosto, problem pa nastane, ko želimo v album vstaviti tudi blok ali celo malo polo. V tem primeru je predmet najbolj varno postavljen, če ga pomaknemo k sredini albuma in previdneži večje kose tudi zaščitijo z zgornje strani s »ščipalko« iz Hawida (obrazložitev kasneje), da se ne bi upognili ob zapiranju albuma. Mnogi pa bloke in male pole shranijo v album zaščitene s Havidovimi »rokavi«. Omeniti velja tudi posebej prirejene albume, po katerih pa je običajno treba posebej vprašati. V njih lahko vlagamo četverčke, bloke, male pole in podobne nekoliko večje sklope znamk. Za ta namen so čisto pravi albumi izdelani s precej širšo (tudi različno) pasico, ki te večje sklope znamk dobro zavaruje. Vse več je tudi samolepilnih znamk, s katerimi se je uničilo že nekaj albumov, a te je treba pač shranjevati na originalnem papirju (potovane na pisemskem), če pa jih že izdvajamo iz originalne embalaže, potem jih podložimo s kakšnim drugo podlago, ki je prav tako namenjen samolepilnim etiketam in se torej znamke trajno ne sprimejo (glej Odgovori – Samolepilne novoletne znamke).

Zaščita blokov znamk v albumu, ki segajo preko več vrstic, s "ščipalko" ali "rokavom".

S tem pa poglavja o albumih nismo popolnoma zaključili, kajti morali bi vsaj omeniti tudi albume za celine, ovitke prvega dne in temu podobno robo, ki tudi obstajajo na tržišču. Ob pregledu kvalitete teh izdelkov se je potrebno ravnati podobno kot pri nakupih albumov za znamke. Za shranjevanje teh izdelke pa se nekateri filatelisti zadovoljijo tudi z nakupom primernih foto albumov, kjer je izbor po kvaliteti in dimenzijah mnogo večji in zato lahko tudi bolje rešujejo zaščitne in dimenzijske probleme. Vedeti moramo, da so ovitki z dotiski in priložnostnimi žigi na končnih izdelkih zelo različnih dimenzij.