|
|
|
|
|---|
| | Zanimivosti | Članki | Forum | Odgovori | Pišite nam | Za objavo | Povezave | |
|
Zdi se, da je med filatelisti znanje o tiskanju znamk in razpoznavanju tega, še najmanj prisotno. A to brez potrebe, saj bi le z malo truda uspeli razvozlati vse primere. Končno teh tudi ni tako veliko, ker je večina znamk tiskana le v enem tisku in torej razpoznava niti ni potrebna. Tam, kjer pa so enake znamke tiskane v dveh ali celo več različnih tiskih, imamo v katalogih večinoma opozorila, kako ravnati pri razpoznavanju. V teh primerih je potrebno imeti nekaj znanja ter veščine, primerno orodje kot je na primer povečalo in po potrebi še dobrega prijatelja, ki se na tiskanje nekoliko spozna. Mi vam nekoliko znanja nudimo v nadaljevanju, veščino si po potrebi priskrbite sami. Tiskarske tehnike v grobem delimo na visoki tisk, globoki tisk in ploski tisk. Pri vsakem med njimi je nekaj različnih tehnik, ki jih je tudi treba spoznati. Vseh detaljev, uporabljenih prenosov barv in papirja ter raznih tehnoloških izboljšav pa nam seveda ni potrebno vedeti. Poznati moramo le glavne značilnosti posameznega tiska, da ga razločimo od drugih in na tej osnovi pravilno razvrstimo znamke. Pri visokem tisku ločimo ročni tisk, ki je pri znamkah uporabljen zelo redko. To vrsto tiska lahko poenostavljeno primerjamo z uporabo običajnega žiga in ga prepoznamo po neenakomerni razporeditvi barve. Mnogo več je uporabljen knjigotisk (Buchdruck) pri katerem na tiskarsko ploščo, imenovano tudi kliše, pritiskamo papir ali pa je to lahko tudi obratno. V vsakem primeru je barva nanošena na površino klišeja, vdrtine pa je ne vsebujejo. Pritisk na klišepovzroči iztiskanje barve z barvane površine k zunanjim robovom, zato so ti temnejše obarvani, nekoliko nabrekli in tudi neenakomerni. Konture slike so grobe in močno poudarjene. Šrafirne črte so krepke in ne pregoste. Pri ne opranih znamkah knjigotisk lahko ugotovimo tudi, če zadnjo stran znamke podržimo proti izvoru svetlobe pod določenim kotom, pri čemer opazimo izbočen papir tam, kjer je imel kliše izbočena mesta.
Nekoliko bolj izpopolnjen je indirektni visoki tisk (Indireckt Hochdruck), tako imenovani Letterset, ki odpravlja nekatere pomanjkljivosti knjigotiska. Barva iz klišeja se namreč prenaša na vmesni valj (zato indirekt), ter od tam na papir. Tako dobimo ostrejše in enakomerne robove barvnih površin, kar daje znamki lepši izgled.
V skupino visokega tiska sodi tudi reliefni tisk (Prägedruck) pri katerem papir stisnemo med matrico in patrico tako, da ostane po opravljenem tisku papir dejansko vbočen oziroma izbočen. Samostojno se ta tisk za znamke manj uporablja, zato ga največkrat najdemo v kombinaciji z drugim tiskom. Poenostavljeno ga lahko primerjamo s suhim žigom.
Pri globokem tisku razlikujemo linijski globoki tisk (Stichtiefdruck), ki se zelo veliko uporablja pri izdelavi znamk. Postopek zahteva zelo veliko natančnost izdelave tiskarske plošče in je temu primerno drag, se pa izdelava obrestuje, ker v veliki meri preprečuje ponarejanje.je pa v veliki meri preprečeno ponarejanje. Slika znamke se s črtami (linijami) vrezuje v tiskarsko ploščo, ki je lahko jeklena ali bakrena. Zareze so različno globoke ( ali tudi široke). V njih se vtre barvo, do čim se gornjo površino tiskarske plošče očisti. Ko preko plošče pritisnemo vlažen papir in ga nato dvignemo, ta posesa barvo iz vreznin. Znamke, tiskane v tej tehniki zato prepoznamo po spredaj nekoliko dvignjenem reliefu, ki ga v bistvu oblikuje barva. Znamke so po površini nekoliko hrapave tako, da to občutimo ob rahlem potezu prstov preko slike. Lahko pa preko znamke položimo aluminijsko folijo (gospodinjsko) in po njej rahlo podrgnemo. Če se pokaže rahla slika v reliefu, je to gotovo jeklorez (Stahlstich) ali bakrorez (Kupferstich). Slika znamke v tej tehniki je zelo fina, sijajna in čista. Zaradi sušenja vlažnega papirja po tisku, lahko prihaja do različne dimenzije slike na znamki, še posebno v primeru večkratnih ponatisov.
Druga vrsta globokega tiska je točkasti globoki tisk (Rastertiefdruck) pri katerem so vreznine črt nadomeščene z mrežnim poljem točk (rastrom). Te so lahko redkejše ali gostejše ter bolj plitke ali globoke, s čemer se določa količina barve in oblikuje slika, ki je prav zaradi takega načina dodajanja barve zelo mehka. Zaradi razstavljanja slike v točke, robovi ravnih površin (tudi črke) zgubijo nekoliko na ostrini. Z dobrim povečalom nam točkasti globoki tisk ne bo težko ugotoviti.
Za izdelavo izredno lepih znamk, se uporablja zelo gosta točkovna mreža, ki je dobila ime heliogravura. Ta se uporablja samostojno, vendar se tudi zelo pogosto kombinira z linijskim globokim tiskom.
Pri ploskem tisku razlikujemo kamnotisk (Steindruck), ki je starejši, bolj klasični način tiskanja znamk, poznan tudi pod imenom litografija in ofsetni tisk (Offsetdruck), ki je strojno izpopolnjen za množično tudi več barvno tiskanje znamk. V obeh primerih se površine tiskarske plošče (kamene ali kovinske) kemično obdelajo tako, da določeni deli površine prevzemajo barvo, drugi pa ne. Z različnimi prenosi preko valjev se na papir odtisnejo slike, ki so po izgledu nekoliko blede in brezizrazne. Torej nimajo niti poudarjenih kontur, niti nobenih izboklin ali vdrtin. Za ta tisk se uporablja papir za hitro sušenje, ki je brez sijaja, zato se tako tiskane znamke mnogokrat premažejo z lakom. Ploski tisk na znamki je popolnoma gladek in prav zaradi tega lahko razpoznaven ob predpostavki, da že imate nekoliko prakse.
Znamke tiskajo tudi v kombiniranem tisku tako, da so na isti znamki uporabljeni dve (ali celo več) tehniki hkrati. Največkrat se kombinira ofsetni in pridvižni tisk ter heliogravuro in linijski visoki tisk. Druge kombinacije se redkeje pojavijo.
|
