klikni za sliko

Izdaje znamk za uporabo na transportnih sredstvih imenujemo kar letalske, zrakoplovne, ladijske, železniške in cestno prometne znamke. Njihov namen je uporaba na poimenovanih sredstvih, včasih celo omejeno samo na določeno relacijo ali celo na točno določenem prevoznem objektu. Med temi izdajami je največ znamk za letalski promet. K temu so prisilile izredno visoke poštnine, za katere običajne izdaje niso bile primerne. Z naraščanjem letalskega prometa so se stroški zniževali tako dolgo, da so izdaje letalskih znamk postale manj pomembne, zato so jih nadomestile običajne znamke z dodano nalepnico "PAR AVION". Sorazmerno redke so zrakoplovne znamke, čeprav je bil med obema vojnama tak promet zelo razvit, posebno na medcelinskih povezavah, kjer je bil najbolj znan GRAF ZEPPELIN.

klikni za sliko

Med izdajami znamk za točno določeno vrsto storitev so najbolj znane ekspresne znamke, ki so bile namenjene hitri dostavi pošiljk. Pri njih poznamo tudi nekaj posebnih izpeljank kot so: ekspresna znamka za letalski promet ali za vojaško pošto itd.. Bolj redko in največkrat ne kot prave znamke, so se pojavile nakaznične, telefonske in telegrafske znamke namenjene plačilu omenjenih storitev. Nekaj znamk je bilo tudi namenjeno cevni pošti, ki se je v velikih mestih razvila med obema vojnama in je kot pogonsko silo uporabljala komprimirani zrak, zato so jih poimenovali pnevmatske znamke.

klikni za sliko

Posebne izdaje paketnih znamk so služile za posredovanje paketnih pošiljk. Teh je bilo sorazmerno veliko in v nekaterih državah so uporabljali ločene znamke za železniški in poštni paketni promet. Železniške paketne pošiljke so se žigosale s pravokotnim žigom (kot tudi druge pošiljke po železnici), dočim so poštno paketne pošiljke žigosali z običajnim okroglim žigom. Tudi tu poznamo posebnosti, kot so n.pr.: avto paketne znamke (Finska) ali pa časopisno paketne znamke (Belgija).

klikni za sliko

Tudi pošiljanje časopisov po pošti je imelo svoje tarife in svoja pravila, zato so nekatere poštne uprave izdajale časopisne znamke. V tem je bila zelo produktivna Avstro – Ogerska monarhija. Te znamke so bile večinoma tehnično manj dorečene. Danes pismonoša raznaša časopise le v bolj odročnih krajih z v naprej plačano pogodbeno pristojbino, kar je posebej označeno.

klikni za sliko

Portovne izdaje znamk so bile namenjene plačilu za neplačano ali premalo plačano poštnino, kar je bilo ugotovljeno med prenosom pošiljke. Pismonoša je označeno potrebno doplačilo zaračunal na vratih (porto) prejemnika.

klikni za sliko

Poznamo tudi doplačilne poštne znamke, ki niso povezane z vrednostjo poštne storitve, temveč so namenjene zbiranju sredstev za humanitarne namene ali za podporo posebnim akcijam (šport). Take znamke so še najbolj poznane na področju balkanskih držav, saj so drugje te potrebe večinoma reševali drugače (n.pr. z doplačilom k redni nominali). Za neplačilo obvezne doplačilne znamke poznamo tudi doplačilne porto znamke. Kadar je pošta zadolžena za izpeljavo take nabirke, potem izda znamke in jih tudi žigosa s poštnim žigom. Kadar pa je pisemska pošiljka samo sredstvo nabirke in je potrdilo plačila le izdano v obliki znamke, takrat te "znamke" imenujemo doplačilnice in jih pošta ne žigosa.

klikni za sliko

Službene izdaje znamk so bile namenjene službenim poštnim pošiljkam vladnih organov in tudi drugih ustanov in organizacij, pač po predpisih države v kateri so bile izdane. Njihov pomen je bil lahko v brezplačni dostavi ali v znižani poštnini, lahko pa tudi v pospešeni dostavi, saj so bile tiskane tako, da so bile hitro prepoznavne, kar je bilo pomembno pri sortiranju pošiljk. Tudi te znamke so pri nekaterih poštnih upravah še bolj razčlenili kot n.pr.: na službene železniške znamke ali službene znamke za letalski promet, službene znamke za pošiljke politične stranke itd.

klikni za sliko

Za potrebe vojske so v mnogih državah izdajali poštne znamke vojaške uprave in jih večinoma brezplačno delili vojakom na služenju vojaškega roka ali za oglašanje z bojišč svojim domačim. Navadno so jih žigosali na začasni pošti v vojni upravi, kjer so predvsem v vojnem času opravili tudi pregled vsebine (cenzuro). V manjši meri so znamke delili tudi civilnemu prebivalstvu ob frontni črti, kar dokazujejo tudi redni poštni žigi.

klikni za sliko

V sklop znamk za posebne namene štejemo tudi tako imenovane institucijske izdaje znamk, ki jih uporabljajo v mednarodnih organizacijah, delujočih večinoma pod okriljem Združenih narodov in se nahajajo na ozemlju različnih držav. Največ takih ustanov deluje v Švici (Ženeva), njihove uradne dolge naslove pa na znamkah označujejo le s kraticami kot n.pr.: SDN, ONU, BIT, BIE, UIT, OIR, OMM, OMS itd.