Spredaj je smetana, zadaj se liže.

Na pošti so znamke omočili na blazinici in jih nameščali na ovitke. V tropskih deželah pa so znamke izhajale brez lepila. Poštni uradnik je ob sebi imel stekleničko z lepilom in čopič s katerim je to nanašal na ovitek tik preden je namestil znamko. Takrat znano lepilo bi se v tropskem podnebju hitro ovlažilo in sprijetje bi bilo neizbežno. Še ne dolgo tega pa so iznašli lepilo, ki mu atmosferska vlaga ne more škodovati in ga poimenovali "tropsko lepilo".

Lepilo

Na znamke naneseno lepilo je lahko na pogled gladko ali drobno zrnato, lahko se lesketa ali daje videz matiranja, ali celo motnosti. Lepilo je lahko naneseno v pasovih z izmenjujoče debelejšim in tanjšim slojem. Pri tem so pasovi lahko nanošeni tudi valovito v vodoravni, navpični ali poševni legi. Lepilo se včasih nanese tudi črtkasto ali rebričasto v eni ali dveh smereh, kar daje vtis mreže. Pri tem je nujno opozorilo, da je lahko enako rebričast papir, ki nas lahko zmotno navede na rebričasto lepilo, čeprav to ni. Včasih naletimo na znamke z lepilom v katerega so vtisnjeni kakšni znaki ali vzorci, kar potem imenujemo znamke z vzorčastim lepilom. Obstojajo pa tudi drugi primeri n.pr., ko se je lepilo na znamke nanašalo točkasto in s tem prihranilo do polovice lepilne mase. Na vsa taka in še druga odstopanja od normalne površine zadnje strani znamke nas bo opozoril katalog, posebno v primerih, ko so enake znamke različno opremljene z lepilom. Če takih razlik ni potem lepilo ni omenjano.

Za pošiljatelja je važno, da se znamka dobro prime ne glede na velikost in obliko pošiljke.

Za dober prijem sedaj poskrbijo samolepilne avtomatske nalepke.

Danes moramo tudi ločevati znamke z vodotopnim lepilom od onih, ki so samolepilne, na kar nas prav tako opozarja katalog. Toda tudi samolepilna masa je lahko vodotopna, kar je za zbiralce žigosanih znamk ugodno medtem, ko je v "težjih" primerih (n.pr. Slovenija) za odstranitev z ovitka potrebna uporaba drugih topil.

Barvitost znamk

Za pravilno razporejanje znamk je mnogokrat potrebno določanje barve tiska in če je, tudi barve podlage. Če so razlike v barvi med navidezno enakimi znamkami velike, je razporejanje enostavno, če pa so razlike samo v odtenkih, se nam stvar lahko konča napačno.
V katalogih so vedno opisane barve, a se te od izdajatelja do izdajatelja razlikujejo. Zato je najbolje vedno uporabljati kataloge iste firme in če nas razločevanje po barvi veseli ali nam je pri zbiranju celo zelo potrebno, potem nabavite tudi barvno karto te firme. Ta je namreč usklajena v vseh primerih. Žal so barvne karte zelo drage in jih imajo le redki.
Barvna karta je sestavljena iz velikega števila lističev, ki so pobarvani s točno določenimi barvami, ob katerih je zapisano tudi ime v skladu s kataloškim opisom. Vsak listič ima na sredini luknjo v premeru kakih 7 mm pod katero vstavimo proučevano znamko, da je primerjava čim bolj neposredna. Namesto barvnih lističev je barvna karta lahko narejena tudi v obliki knjige. Nekateri filatelisti si barvno karto izdelajo tudi sami. To storijo z zbiranjem velikega števila enakih znamk tiskanimi v različnih barvah. Za doma narejeno primerjalno barvno skalo so primerne n.pr. angleške kraljice, nekatere švedske in norveške znamke itd. Ko se filatelist svoji barvni karti privadi skozi dolga opazovanja in primerjanja z opisi v katalogu, je lahko zelo uporabna. Sicer pa tudi izdelovalci katalogov pri opisovanju barv niso dosledni.
Ob ugotavljanju barv s primerjanjem moramo poskrbeti za dobro dnevno svetlobo brez direktnega sonca.

lebhafttürkisblau, türkisblau, lebhaftblaugrün, grautürkis, dunkeltürkisblau


kobaltblau, lebhaftkobalt, lebhaftlilaultramarin, dunkelviolettblau, schwarzblau

schwarzlichblau, schwarzgraublau, dunkelblau, dunkelgraublau, mittellilaultramarin, lilaultramarin


mittelblauviolett, bläulichviolett, bläulichviolett, dunkelblauviolett, lebhaftvioletultramarin, schwärzlichviolettblau

Niz znamk z vsebnostjo modre barve iz doma sestavljene barvne karte. Barve so poimenovane v originalu (nemško), kot jih navaja Michel katalog.

Na začetku so bile znamke tiskane v črni barvi, ki po barvni lestvici ni prava barva. Kmalu so se pojavile enobarvne znamke, pri katerih so barve izvirale iz treh osnovnih barv: rumene, rdeče in modre. Z mešanico teh barv dobimo vse ostale osnovne barve razen črne, ki jo sicer uporabljamo za temnenje in bele, ki pride prav pri svetlenju.

Tudi enobarvne znamke so lahko lepe. Jadrnica na Kanadski znamki iz leta 1928 sodi še vedno med najlepše na svetu.

Kaj kmalu so se pojavile tudi dvobarvne znamke z barvno osnovo in na to tiskano sliko, še kasneje pa večbarvne znamke z vključenimi tremi ali celo štirimi barvami. Po drugi svetovni vojno pa je tehnika tiskanja tako napredovala, da bi lahko govorili o mnogobarvnih znamkah na katerih so na primer prikazane reprodukcije umetniških del. Dvobarvni in tribarvni tisk se je ohranil le za izdaje znamk z veliko naklado.

Na znamkah reproducirana umetniška dela so najbolj značilni predstavniki sodobnega večbarvnega tiska.

Pod oznako barva znamke pa ne štejemo tisk na barvnem papirju oziroma z barvo predtiskanem papirju, ki je sicer v katalogu tudi označen.