| Zanimivosti | Članki | Forum | Odgovori | Pišite nam | Za objavo | Povezave |

KAJ MORAMO VEDETI O ZBIRANJU ZNAMK IN FILATELIJI

DODATKI NA ZNAMKAH

Mnogokrat najdemo na enakih znamkah različne dodatke, dopolnitve ali tudi opustitve, ki nam olajšajo pot do pravilne razporeditve znamk, če seveda ne povzročijo ravno nasprotnega učinka. A pesimizem pustimo ob strani. Dodatki niso namenjeni v pomoč filatelistom, jih pa s pridom uporabljamo, saj so opisani ali slikovno prikazani v splošnih in še posebno natančno v specialnih katalogih. Dodatke odkrivamo tudi sami z vestnim pregledovanjem in primerjanjem enakih znamk, a vedeti moramo, da so nekateri očem zakriti in jih bomo brez podpore v literaturi verjetno spregledali. V nadaljevanju bomo pokazali nekaj teh dodanih spremenljivk že zato, da se mladi, še ne izkušeni zbiralci znamk zavedo tega problema.

Izdajatelji dodatke in znamenja na znamkah povzročajo namenoma zaradi:

  • preprečevanja ponarejanja ali ponovne uporabe znamke;

  • prilagajanja avtomatskim procesom, kot so prodaja in žigosanje znamk ter razvrščanje pošiljk;

  • nenamerno, predvsem pri rednih izdajah, zaradi časovne odmaknjenosti med posameznimi ponatisi.

Nas zgornji razlogi ne obremenjujejo v toliki meri, da bi morali vsak dodatek na znamki tudi opredeliti, zato so primerki prikazani nekoliko mešano in predvsem tisti, ki se pojavljajo pogosteje, ne glede na zapisano državo.

Švica je kot dodatek na večini znamk do leta 1900 uporabljala tako imenovani kontrolni znak, ki je bil vtisnjen in ne tiskan, na zadnjo stran in je slabo viden. Na sliki sta oba tipa kontrolnega znaka, ki se ločita po razdalji med notranjim in zunanjim ovalom, ki obkroža poudarjeni švicarski križ. Poleg je znamka s kontrolnim znakom.

   

Za razliko od kontrolnega znaka, je vodni znak sestavni del papirja zato smo o njem pisalo v poglavju "Papir za tiskanje znamk". Kljub temu se mu tu ne bomo izognili, ker je bil namenjen za preprečevanje ponarejanja, kot je za ta namen uporabljenih tudi večina drugih dodatkov. Z vodnim znakom imamo filatelisti posebne probleme. Najlažje ga opazujemo z narobne strani a ga moramo v glavi obrniti, da ga lahko primerjamo s katalogom. Ob tiskanju znamk so papirne pole z vodnimi znaki vstavljali iz različnih smeri, zato vodni znaki na znamkah "stojijo pravilno ali na glavo, ležijo levo ali desno, itd.", kar nam povzroča še dodatne težave. Prednači Velika Britanija, tako po številu, kot tudi sličnosti vodnih znakov na znamkah. Za prikaz smo v katalogu izbrali vodni znak Nemčije iz leta 1952, ki je nekoliko bolj jasen. K njemu primerjamo narobe obrnjeno znamko z enakim vodnim znakom. Oba primerjana vodna znaka sta enake smeri kar pomeni, da je na znamki vodni znak narobe obrnjen.

 

Avstrija je okoli leta 1900, da bi preprečila ponovno uporabo znamk, preko le-teh potegnila diagonalne lakaste črte, ki so opazne s sprednje in nekoliko slabše tudi z zadnje strani. Nekaj let kasneje, pa je izdajo časopisnih znamk pustila nezobčano. Na vkljub temu, pa so se pojavile tudi zobčane znamke, ki izvirajo iz privatne dodelave zaradi hitrejšega poslovanja.

Za dodatna znamenja je bila v preteklosti mnogokrat uporabljena zadnja stran znamke. Na sliki so z leve proti desni:

  • Švedska znamka s dotiskanim poštnim rogom;

  • Španska znamka z oštevilčenjem;

  • Francoska znamka z dotiskano "kredno mrežo" (samo mrežni vzorec glajen s kredo).

Mnogokrat se spremembe pojavijo samo na robovih znamk. Tak primer so znamke Kraljevine Jugoslavije, kjer imamo enake znamke s čistim spodnjim robom, z dodanim napisom "D. Vagner", z napisom "Stojanović-Vagner" in končno s črnim robom ali žalno znamko, kot to strokovno imenujemo, izdano ob smrti Kralja Aleksandra.

O fosfornem papirju smo že pisali v poglavju "Papir za tiskanje znamk". Tokrat pa govorimo o fosfornih premazih (nanosih) bodisi celostranskih ali tudi samo v različno širokih pasovih. Pri nekaterih znamkah lahko take premaze opazimo z ultravijolično osvetlitvijo, pri drugih je zopet problem veliko težji. Znamke Velike Britanije so ene tistih, ki pri osvetlitvi večinoma pokažejo nanesene fosforne pasove, tudi ko so ti napačno naneseni na zadnjo stran znamke.

Včasih se nam zazdi, da nekatere znamke spominjajo na celostranske fosforne premaze, druge enake znamke pa ne. Tudi ultravijolična osvetlitev nam nakazuje določeno razliko. Tu je potrebno nekoliko prakse, da nas enostavno površinsko lakiranje ne zavede. Znamke, tiskane na navadnem papirju, mnogokrat lakirajo na sprednji strani zaradi lepšega (sijočega) videza. Za gladko (ne sijočo) površino lahko lakirajo tudi s pol mat ali mat lakom in nam ponovno otežijo razpoznavo. V obeh spodaj prikazanih primerih (Jugoslavija, Slovenija) je nelakirana leva in lakirana desna znamka.

Velika Britanija je uporabljala največ različnih vodnih znakov, ki so bili poleg vsega še obrnjeni v različne smeri. Vse kaže, da bo imela tudi največ različnih dodatkov ali, da je vsaj v njihovi uporabi zelo produktivna. Pri starejših "kraljicah" je na zadnji strani uporabila črne kodne črte, pri novejših "kraljicah", pa kar cel kup novosti kot so: dotiskani krogci ali kvadratki v liniji preko sprednje strani, modre petero in desetero krake zvezde zadaj, tudi modra črka "D", različno rezani robovi, katerim se pridružuje še striženje dveh zobcev na vsakem navpičnem robu znamke.

Tudi fluorescentni papir smo že opisali v poglavju "Papir za tiskanje znamk". Tokrat pa se lotevamo fluorescentnih dodatkov na že tiskane znamke. Ti so lahko enotni na celotni nakladi ali se razlikujejo tako, da dobimo dve ali več enakih znamk z različnimi dodatki. Seveda bi bilo prezahtevno, da bi pokazali vse do sedaj znane različice, zato smo za prikaz zbrali nekaj karakterističnih primerkov in jih osvetlili z ultravijolično svetilko. Z leve proti desni si sledijo:

  • Francija ima pri znamkah rednih izdaj z manjšo nominalno vrednostjo fluorescentni navpični pas na desni strani znamke, pri višji nominalni vrednosti pa na obeh straneh. Najdejo se tudi primerki brez fluorescentnih pasov, oziroma s samo enim pasom tam, kjer bi morala biti dva;

  • Nizozemska z lepim širokim pasom v obliki črke "L" v prikazanem primeru, a najdejo se tudi drugačni pristopi;

  • Slovenija z zaščitnim napisom "1996, Idria Lace" in poštnim rogom desno spodaj, a na znamki iz njenega para je enako vnesen slovenski napis "Idrijska čipka". Enak napis v slovenščini in angleščini obstaja tudi z letnico 1997, dočim so osnovne znamke brez kakršnega koli fluorescentnega dodatka;

  • Kanada ima sliko Kraljice Elizabete II uokvirjeno v dokaj širok fluorescirajoči rob;

  • Portugalska ima lep širok navpičen fluorescenten pas ob levem robu znamke, a moramo paziti tudi na drugačne oblike;

  • Finska ima poleg izdaje redne znamke na normalnem papirju, tudi enako znamko prevlečeno s fluorescentno snovjo po celi prednji strani;

  • Švica ima v papirju za znamke dobro vidne fluorescirajoče nitke, ki so sicer bolj značilne za tiskane bankovce in uradne tiskovine.

Vsak zbiralec mora s sprotnim pregledovanjem katalogov slediti dodatkom in spremembam ali vsaj pozorno primerjati nove pridobitve z obstoječimi znamkami v zbirki. Seveda je količina potrebne pozornosti odvisna od zbirateljeve nagnjenosti, saj pri zbiranju tematike večinoma ni potrebna, ob zbiranju nekaterih poštnih uprav pa naletimo na pravo zakladnico strokovnih idej, s katerimi nas silijo v vedno bolj profesionalno delo. Spet druge poštne uprave le občasno kopirajo kako novost. Spodaj je tako prikazanih še nekaj idej (z leve proti desni): Portugalska v zadnjem času pri rednih izdajah na drobno popiše celo zadnjo stran znamke. Velika Britanija je pri redni seriji gradov uporabila fluorescentne barve, ki pod ultravijolično svetlobo postanejo skoraj nevidne. In še enkrat Velika Britanija, ki nekaterim rednim izdajam znamk na zadnji strani tiska rahlo modro petero ali desetero krako zvezdo ali tudi črko "D".


NAZAJ      DOMOV        NAPREJ