| Zanimivosti | Članki | Forum | Odgovori | Pišite nam | Za objavo | Povezave |

KAJ MORAMO VEDETI O ZBIRANJU ZNAMK IN FILATELIJI

SLOVENIKA - filatelistična zbirka slovenskega prostora - prvič

V Škofji Loki smo pretekli mesec doživeli prvo državno filatelistično razstavo Republike Slovenije. Filatelistično društvo "Lovrenc Košir" iz Škofje Loke je s pomočjo soorganizatorjev in pod pokroviteljstvom člana Predsedstva Republike Slovenije gospoda Cirila Zlobca pripravilo enkratno predstavitev Slovenike kot temeljne zbirke nove države in to popestrilo z nekaterimi posebnostmi in tematskimi zbirkami, povezanimi s prostorom naše države.
Ob razstavi so izdali priložnostno dopisnico in pismo, žigosano s posebej izdelanim spominskim žigom, katalog razstave s podatki in opisi razstavljenih predmetov in barvni katalog slovenskih znamk od plebiscita do danes. Za filatelistične sladokusce je bil na voljo tudi esej Marija Kogoja, natisnjen v omejeni količini, skupaj s spominsko znamko. Dogodek je bil za ljubitelje znamk res prvovrsten in temu primeren je bil tudi obisk, saj si je razstavo že prvi dan ogledalo skoraj tisoč ljudi.

Razstava je bila povod, da sem se namenil napisati nekaj več o Sloveniki kot zbirki, ki bo od sedaj dalje spremljala našo mlado državo. V to zbirko namreč sodi vse, kar se je dogajalo na slovenskem ozemlju ali so Slovenci delali in je označeno na znamki, oziroma, kar je v zvezi z znamko, npr. oblikovanje, tiskanje in podobno, kar sicer ni vidno, je pa zapisano v podatkih, ki sodijo k izdaji vsake znamke. Pri tem potovanju skozi Sloveniko naj mi strokovnjaki ne zamerijo poenostavljanja, kar bi lahko šteli za površnost ali slabo poznavanje teme, vendar je pisanje namenjeno tistim bralcem, ki bi želeli na splošno spoznati vsebino imenovane zbirke, česar pa jim z obstoječo ali bolje rečeno, z neobstoječo filatelistično literaturo do sedaj nismo omogočili.

Slovenika kot tematska zbirka začne svojo pot z delovanjem Lovrenca Koširja (1804 - 1879) iz Spodnje Luše pri Škofji Loki. Kot avstroogerski cesarski uradnik je zasnoval sistem poštne organizacije z uporabo poštne znamke in to več let zaman skušal vpeljati v avstroogerske dežele. Bolj spretni, bistri in tudi hitri so bili Britanci, ki so razumeli prednost takega sistema in 1840. leta izdali prvo znamko, imenovano "črni peny", po zaslugi pobudnika Rowlanda Hilla. Temu zgledu so dosti hitro sledile tudi druge države, kar je najbrž vplivalo tudi na odločitev avstrijskega dvora, da je 1850. leta izdal svojo prvo znamko in s tem začel modernizirati poštni sistem, ki je bil več sto let v rokah družin Thurn in Taxis in je segal daleč prek meja Srednje Evrope. Pomen dela Lovrenca Koširja smo na znamkah zaznamovali 1948. leta. Pred nedavnim je to storila tudi avstrijska pošta in izdala znamko z njegovim portretom. Od uvedbe poštne znamke pa vse do konca prve svetovne vojne smo na ozemlju Slovenije uporabljali avstrijske znamke, ki za zbirko Slovenika niso posebno pomembne.

Prve prave znamke za Sloveniko so tiskane po koncu prve svetovne vojne. Na njih atletsko razvit suženj trga verige nad silhueto Triglava in se tako osvobaja preteklosti. Filatelisti imenujejo te znamke "Verigarji". Na njih je oznaka "Država SHS", vendar so s filatelističnega vidika čisto slovenske. Osnutki za znamke so delo slikarja in profesorja Ivana Vavpotiča, tiskane pa so bile v Ljubljani in na Dunaju. Verigarje mnogi urejajo kot posebno zbirko, saj je študijsko zelo zahtevna. V takratnem povojnem času so ob pomanjkanju vsega, Verigarje tiskali na več različnih papirjih, v dveh različnih tiskarskih tehnikah in z barvami, ki so le delno ustrezale. Zanimivo je, da je bila za tisk uporabljena tudi na svetlobi neobstojna barva. Na razstavi so bile prikazane tudi te znamke in sicer s hrbtno stranjo obrnjene proti gledalcu, prava stran pa je bila prikazana na fotografiji pod njimi. Vsa ta pestrost razlik v tehnologiji, povezana s kopico tehničnih spodrsljajev, daje izredno velike možnosti vsestranskega raziskovanja. Z Verigarji je povezano tudi veliko drugih zanimivosti, kot n.pr.: ob pomanjkanju nižjih vrednosti so se višje vrednotice rezale na polovico v vseh smereh, uporabljali so se na širšem bivšem jugoslovanskem prostoru in na poštnih pošiljkah obstajajo v kombinacijah z znamkami, izdanimi v drugih delih takrat nastajajoče države. Z likom junaka in Triglavom so tudi budile narodno zavest. V drugih delih takrat nastajajoče države so si v prehodnem obdobju pomagali s provizoriji, to je s pretiski na znamkah predhodne državne tvorbe (Bosna in Hercegovina, Hrvaška) s tem, da je pozneje tudi Hrvaška izdala svoje znamke. Srbija in Črna gora sta uporabljali znamke Kneževine in nista imeli toliko težav kot ostali. Poleg Verigarjev je Slovenija do leta 1921 pripravila še več serij znamk; do takrat, ko so izšle prve redne izdaje Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev. V času med obema vojnama se poleg rednih frankovnih znamk, kjer je osnovna tema portret vladarja in naslov Kraljestvo SHS, Kraljevina SHS in pozneje Jugoslavija, začnejo pojavljati tudi tematske serije z motivi iz Slovenije.

Zaradi odmaknjenosti časa in manjšega poznavanja bom ta del nekoliko bolj natančno popisal. V seriji za Evropsko veslaško prvenstvo v Beogradu 1932. leta je ob prikazu vožnje četverca v ozadju motiv Bleda. Ob prvem pokrajinskem sokolskem zletu v Ljubljani 1933 sta izšli dve znamki z likom prestolonaslednika Petra. V redni seriji za letalsko pošto 1934. leta je ponovno prikazan Bled, ob pripravi te serije so se izkazali tudi slovenski oblikovalci. Leta 1937 je bil izdan blok s štirimi z namkami v počastitev Prva državne filatelistične razstave v Beogradu (ZEFIB); na eni znamki je slovenska narodna noša. Ob redni izdaji za letalsko pošto 1937. leta je na dveh vrednoticah prikazano letalo nad Ljubljano. V seriji ob dvajseti obletnici Jadranske straže (1939) je na eni izmet štirih znamk upodobljena potniško - tovorna ladja Triglav. Za izgradnjo doma PTT uslužbencev v Zagrebu (1940) so bile izdane znamke, izmed katerih ena prikazuje zemljevid Jugoslavije z označeno Slovenijo. Leta 1940 je motiv Ljubljane z redne letalske serije pretisnjen z novo vrednostjo v korist Lige za boj proti tuberkulozi. V seriji iz 1941. leta v korist Zveze bojevnikov v Ljubljani so kar tri znamke izmed štirih, ki spadajo v Sloveniko. Nadaljnje izdaje znamk v okviru takratne državne tvorbe je prekinila vojna.

Vojna ponovno prinese obilico filatelističnega materiala. Že v prvem mesecu okupacije so bili izdani provizoriji za italijanski del slovenskega prostora. Uporabljene so bile zasežene znamke Jugoslavije, predvsem druga serija Petra II in pretiskane s "Co - Ci", tj. civilna uprava. Pozneje so tekst prežigosanja še dvakrat spremenili. Na nemškem okupiranem prostoru Slovenije so bile v rabi nemške znamke, saj so hoteli ta del ozemlja priključiti Nemčiji. To so storili šele pozneje in naši Sloveniki prispevali znamke z motivi Bleda, Triglava, Maribora in Ptuja z oznako države "Deutsches Reich". Po kapitulaciji Italije (sept. 1943) je tudi južni del Slovenije zasedla Nemčija. Za pošto je uporabila italijanske znamke s pretiskom Ljubljanska pokrajina v slovenščini in nemščini. Proti koncu okupacije so izšle tudi znamke z motivi Ljubljanske pokrajine, tiskane v Ljubljani z enakimi napisi kot prej omenjeni provizoriji. Ob osvoboditvi Slovenije je nastalo kar precej provizorijev z veljavnostjo uporabe do 30. 6. 1945. leta. V Ljubljani so pretiskali zadnjo serijo Ljubljanske pokrajine z napisom Slovenija ter v nekoliko manjšem tisku Jugoslavija in žig dodatno opremili z zvezdo in Triglavom ter datumom 9. 5. 1945. Oblikovno enak pretisk so uporabili v Mariboru za pretiskanje rednih nemških znamk s portretom Hitlerja in v Murski Soboti za pretiskanje rednih madžarskih frankovnih znamk. Za Slovensko Primorje in Istro so bile pretiskane italijanske znamke, ki so se tudi dalj časa obdržale zaradi nedorečenega ozemeljskega položaja.

V novo nastali takratni Jugoslaviji je pripadnost Sloveniki lahko določljiva, zato bi bilo naštevanje odveč. Tudi količina in pestrost izbranih motivov je zelo bogata. Pri izdelavi znamk so sodelovali mnogi ugledni slovenski oblikovalci in umetniki, npr. Božidar Jakac, Riko Debenjak itd.. Nekatere serije, predvsem v povojnih letih, so bile tiskane v Ljubljani, 
npr. Balkanjada, Prešeren, Umetnost I itd.. Slovenija je bila z motivi zastopana tako v frankovnih izdajah kot tudi v vseh tematskih sklopih, saj se je na zvezni ravni ob snovanju vsakoletne emisije upoštevala udeležba vseh republik. Slovenske filatelistične organizacije so redno predlagale motive in večinoma tudi uspele. Organizirani so bili tudi izbori najlepše in najgrše znamke v posamezni letni emisiji, pri čemer je bil cilj izboljšati oblikovno in tiskovno kvaliteto znamk. Toda to je bilo bolj odvisno od gospodarske moči države, saj smo uspešne serije veliko let tiskali v Švici in na Dunaju, potem pa predvsem v Beogradu in Novem Sadu. Tako so nastale očitne kvalitetne razlike, ki so bile celotni zbirki bolj v škodo kot korist. Tudi politika naklad posameznih serij ni bila pravilna, na kar so naša filatelistična društva vseskozi opozarjala, vendar brez uspeha. Predvsem s tem zadnjim smo zmanjšali zanimanje za zbiranje jugoslovanskih znamk v tujini in doma ter s tem škodili morebitnemu naknadnemu oblikovanju celovite zbirke Slovenike.

Z osamosvojitvijo Republike Slovenije začenjamo samostojno izdajati znamke, ki bodo vse sodile v obravnavano zbirko. O tem bo potrebno napisati kaj več v eni izmed prihodnjih številk in upam, da takrat ne bom ponovno opozarjal na slabosti, ki sem jih nakazal v letošnji aprilski številki Lukasa. Sedaj je očitno, da se na tem področju nismo dovolj dobro pripravili na osamosvojitev in še manj na uspešno promocijo Republike Slovenije zunaj naših meja.


NAZAJ      DOMOV        NAPREJ