| Zanimivosti | Članki | Forum | Odgovori | Pišite nam | Za objavo | Povezave |

KAJ MORAMO VEDETI O ZBIRANJU ZNAMK IN FILATELIJI

SLOVENSKIM ZNAMKAM NA POT - drugič

Bralcu, ki že od vsega začetka sledi člankom o filateliji, se bo zdelo to pisanje kot vrtenje iste obrabljene plošče z druge strani. To seveda priznam že na začetku in se opravičujem, toda nova dejstva me silijo v nekoliko spremenjeno ponovitev.

V novo nastali državi smo želeli opozarjati na napake in v premislek dajati tudi svoje poglede. V pretečenem času, ki je za državo sicer kratek, za odpravljanje napak pa kar predolgo traja, smo dobili nove dokaze in spoznanja, kako prav smo imeli v Lukasu 2/92 in kako pomembno je ponovno opozorilo na slabosti, ki so ob izhajanju znamk vse bolj očitne. Ko smo takrat negodovali zaradi nizke naklade znamk in to primerjali z majhnimi državami Evrope, smo morda premalo poudarili vpliv in pomen znamk na promocijo Slovenije v sredino, v katero je pošta najštevilčnejše namenjena, zato danes članek začenjamo prav s te strani.

Seveda smo se v šoli učili, kako sestavimo vsebino pisma, kako oblikujemo besedilo, levi rob toliko in desni tudi, prav lepe pozdrave, ne pozabi na datum itd.. Tudi o ovojnici je bilo izrečenih in napisanih mnogo besed: naslov desno spodaj, sedaj so prozorna okenca tudi levo, pa naš naslov in znamka desno zgoraj malo od zgornjega in prav toliko od desnega roba. To vemo, toda kakšna naj bo znamka, da bo poudarila obliko, pritegnila pozornost prejemnika in prenesla tudi sporočilo dežele, iz katere prihaja. Celostna podoba naj bi bila to in tudi celostna informacija, ki dopolni in ne ruši vtisa o pošiljatelju. Ta mali papirček, potrdilo o plačani poštnini, je lahko tudi okras ovojnice, ki zbudi zanimanje, nosi prvi vtis o pošiljatelju in s tem pripomore k pozitivnemu odnosu do notranje vsebine.

Dan za dnem spremljam prihajajoča pisma poslovnih partnerjev iz inozemstva, večinoma opremljena s priložnostnimi znamkami in naše odgovore, frankirane kot pač nanese, uničene z zamazanimi valovitimi črtami, z žigi, ki so že davno odslužili ali ovojnice, potisnjene skozi podjetniški avtomat za poštnino, oziroma namesto znamk prilepljeno samolepilno plačilno etiketo. Ni povsod enako in sami se prepričajte o stanju, ki vlada v vašem podjetju ali v vaši lastni korespondenci. Naše izkušnje so pač pokazale mnogo prevelike razlike v opremljenosti ovojnic predvsem v primerih, ko stike navezujemo na višjem poslovnem nivoju.

Za lažje razumevanje si je potrebno ogledati priloženi slikovni del, ki je različno izbran prav zaradi tega, da lahko ob njem nekatere podrobnosti še komentiramo. Med primerki ovojnic naj posebej opozorimo, da je prva zgoraj desno poslana namerno. Inozemski pošiljatelj ali njegova tajnica vesta, da prejemnikov sin, naslovnik je direktor velikega podjetja v Ljubljani, zbira znamke, zato je na ovojnici obilica materiala. Nadebudni sin jih bo lepo odmočil in poravnal, zbirka se mu bo hitro namnožila. Mimogrede se bo pozabaval še s vsebino, zvedel to in ono o državi, se česa dodatno naučil in svojemu očetu naročil, naj se tega partnerja le drži, saj je njegova zbirka vendarle bolj pomembna kot očetov posel. Žal se v obratni smeri tako opremljene ovojnice brez velikega truda, denarja in predvsem iznajdljivosti ne da poslati.

Druga ovojnica, na katero bi rad opozoril, je iz pisarne direktorja sektorja znane tovarne zdravil v Nemčiji. Nima povezave s kakšnimi zbirateljskimi ambicijami, je le produkt miselnosti, da morajo vsa pisma, ki jih podpisuje on sam, lepa na pot. Ovojnica je bila zato v pisarni sektorja opremljena z lepim četverčkom (štiri znamke v kvadratu). Ovojnica seveda ne gre v strojno žigosanje, temveč tajnica poskrbi, da se na poštnem okencu žigosa z ročnim poštnim žigom. Ker je frankaturna vrednost četverčka premajhna, poskrbi poštni uslužbenec za dodatne, tokrat frankovne znamke, ki jim lepo razporedi. Poštni uslužbenec tudi ve, kaj mora s takim pismom delati. Pritisniti mora lepo očiščen ročni žig v sredino četverčka (glej tudi prejšnji primer), ne premočno, da se znamke ne poškodujejo. Na sosednjih manj pomembnih znamkah tudi žig ni tako pomemben, ne sme pa segati na že žigosani četverček. Na vseh poštah po Evropi si lahko zaželite okrogli ročni žig in ustreženo vam bo po vseh pravilih. Celo izbirate lahko, preko katerega kota znamke naj seže žig ali pa naj bo na znamki v celoti, da bodo berljivi vsi podatki. Pogosto se ob posebni prošnji celo primeri, da vam potisnejo žig v roke in ustrežljivo asistirajo pri vašem pedantnem žigosanju. Resnici na ljubo moramo povedati, da ročni žig dobite tudi pri nas, če zanj zaprosite, razlika je le v tem, da ga večinoma pribijejo na približno merjeno mesto in ne le pritisnejo.

V slikovnem delu je priloženo še nekaj primerkov dospelih ovojnic, med katerimi boste prepoznali tudi takšne, ki jih vaši korespondenci namenjajo vam. Za slikovni prikaz povratne pošte ni smiselno trošiti papirja, saj naše valovite črte, strojne žige, razne nalepnice iz avtomatov poznamo ali pa si jih lahko tudi mimogrede ogledamo, saj so vedno pri roki.. V Združenih državah Amerike se tako kot pri nas z lepotno opremo ovojnic ne ukvarjajo posebno pogosto; sicer si pa primerov z druge strani zemeljske oble ni treba jemati za vzor.

V tem posplošenem pisanju smo bili nepošteni do mnogih, ki s kulturo v srcu želijo narediti nekaj več, pa ne morejo, zato se jim opravičujemo. Pošta namreč potuje po naprej določeni poti, v kateri nastopajo različni ljudje in tehnični pripomočki in vsak med njimi vpliva na končni izdelek, ki ga naslovnik prejme. Če torej tajnica želi izboljšati izgled ovojnice, pa nima znamk; če kurir odnese ovojnice na ročno žigosanje, pa ne najde prijazne uslužbenke, ki bi to znala in tudi hotela; če uslužbenka na pošti želi lepo žigosati, pa ni primerno opremljenih pisem, ker tajnica ne more dobiti priložnostnih znamk… Če torej celo temo ponovimo bo rezultat isti? Mi pa pišemo zato, da ne bi več ponavljali, a žal moramo!

Ko smo v Lukasu 2/92 pisali Slovenskim znamkam na pot, smo primerjali slovensko naklado za zimske olimpijske igre z naklado enakih znamk manjših evropskih držav in ugotovili, da je naša naklada tudi do dvajsetkrat nižja. Letos, ko je izdaja za zimske olimpijske igre zopet tu, so nas nagradili z izjemno visoko naklado 210.000 serij. V resnici to pomeni, da smo po številu serij še vedno nekajkrat prekratki, posebno še, ker hoče večina med zbiralci imeti v svoji zbirki malo polo, ki jo sestavljajo tri serije znamk skupaj. Pri tem nič ne pomaga izgovor, da smo še manjši od majhnih, da smo manj pismeni, da vse več uporabljamo fax in torej večje količine znamk ne potrebujemo. Končno bi lahko vsem tem izgovorom verjeli, če ne bi izdaja olimpijskih znamk pošla v nekaj dneh.


Na zahodu nič novega bi dejali tej opremi, a kaj nalepiti na povratno pismo?

O naši vsestranski in "uspešni" uporabi poštnih znamk v načrtovani in nujno potrebni promociji Slovenije zgovorno priča tudi naslednji primer. Izdali smo znamko ob stoti obletnici rojstva Hermana Potočnika. Naš znanstvenik je med drugim prvi izračunal stacionarno orbito satelitov, kar je pomembno predvsem za telekomunikacijske satelite, in se ukvarjal s problemi naseljene postaje v vesolju. Lepo oblikovano znamko, ki nazorno kaže njegovo delo smo izdali v 150.000 izvodih. Toda njega spoštujejo tudi Avstrijci, saj je večino svojega plodnega dela ustvarjal pri njih. Tudi oni so izdali znamko v njegov spomin. A komu neki je namenjena izdana količina 2.900.000 znamk? Odgovor je preprost, čeprav ga pri nas nočemo razumeti. V širni svet in tudi k nam bodo potovala pisma s sliko Hermana Potočnika in izpričevala, kako je ta slavni mož avstrijske gore list. Mi pa smo zaradi nizke naklade tega istega moža večinoma pospravili v albume, namesto da bi z njegovim imenom ponesli v svet tudi ime Slovenije.

S tem pisanjem se bom nekaterim zelo zameril, a kaj zato, saj ni namenjeno njim, temveč tistim, ki bi lahko pripomogli, da se stvari obrnejo na bolje, zato kar pogumno naprej. Našo emisijsko politiko načeloma vodijo na Ministrstvu za promet in zveze, ki preko svojih članov v Komisiji za izdajanje znamk organizirano zbira predloge za izdaje, v kar sodijo okrogle obletnice slavnih mož in dogodki iz pretekle zgodovine, tekoče dogajanje doma in v svetu ter slovenske ekskluzivnosti. Drugi del komisije sestavljajo delavci PTT podjetja, ki jim je verjetno glavna skrb ob izdajah, da so stroški pokriti, frankaturna vrednost uporabna in da se znamk po izidu čimprej znebijo na čim manj boleč način. Tretji del komisije so člani Filatelistične zveze Slovenije, ki z veseljem podpirajo prej naštete usmeritve in poskrbijo preko trgovcev s tem blagom, da se vse uresniči. Kdo ob vsem tem delu naj se še trudi s promocijo Slovenije, pospeševanjem turizma in zunanjim videzom poštnih pošiljk. Če pa je še kdo, ki si to želi izpeljati, naj vstopi v filatelistično trgovino in znamke za svoja poslovna pisma v tujino preprosto kupi.

V filatelistični trgovini znamke niso razprodane in še dolgo bodo na voljo vsem, ki jih želijo. Poskrbljeno je tudi za katalog, poslovnost je visoka in tržna usmerjenost odlična. In tudi cene? Serija Olimpijskih znamk iz leta 1992 z nominalno vrednostjo 80 SIT velja sedaj 800 SIT, serija petstote obletnice odkritja Amerike (74 SIT) velja 800 SIT, serija letne Olimpiade iz leta 1992 (86 SIT) velja 500 SIT, H. Potočnik (46 SIT) vas bo stal 110 SIT, serija Evropa-CEPT 1993 z nominalno vrednostjo 203 SIT je 600 SIT itd. Na pošti razprodana zimska olimpiada 1994 je v trgovini samo 20% nad nominalo, kar je po vsem sodeč zelo solidno. Če se zaradi porabe v podjetju odločite za večji nakup zgoraj naštetih znamk v trgovini, boste morali kupiti male pole, kar seveda nakup še podraži, zato predlagam, da zahtevate od trgovca, naj jih raztrga pred vami in tako zniža ceno.

Ponovno se lahko vprašamo kaj se dogaja s programom promocije Slovenije, ki je vključeval promocijo tudi preko izdaje znamk. Promocijo znamk podjetje PTT s sodelovanjem drugih vestno opravi, kot n.pr. Simona Gregorčiča v Novi Gorici, toda žal je to samo izgubljen trud in dodatna sredstva brez učinka. Z Norveške že prihajajo olimpijske znamke na čisto običajnih pismih (glej sliko), naše pa ostajajo v zaprtem krogu filatelistov skrbno čuvane v albumih. Tudi če bi želeli z naklado zadovoljiti samo zbiralce, bi morali vedeti, da olimpijske znamke zbira preko milijon ljudi na svetu. Prav tako se število zbiralcev dvigne na nekaj sto tisoč pri izdajah z emblemom poštne zveze, Združenih narodov, pri izdajah na temo Europa-Cept, Kolumbovo leto, favna, flora, vesolje itd. Ob tem pa smo mi še kar naprej prepričani, da naših žigosanih znak po svetu ne bi zbiral nihče, da se iz njih ne more nič naučiti in da ne bi pritegnile prejemnika, da bi začel zbirati Slovenijo kot celoto. Seveda je naše mnenje pravilno, saj bo Slovenijo kot celoto zbralo lahko le manjše število zbiralcev. Če je torej materiala malo, je malo tudi zanimanja, ki se še zmanjša ob navedenih cenovnih razponih.


Pisemski ovitek kakršen bi moral romati v svet iz rok marsikatere tajnice.

V korist uspešni slovenski promociji bi pošta morala vzgajati potrošnika z reklamo in nasveti ter se organizirati, kot je to običaj na zahodu. V korist svojega dobička (zakaj le) bi morala nase vezati naročila vseh z reklamo vzgojenih potrošnikov in tudi iz tujine zainteresiranih naročnikov za posamezne izdaje ter s tem zaslužiti še kakšno devizo več. V korist solidnosti svojega poslovanja, bi morala tudi dalj časa hraniti potrebno zalogo za morebitne zamudnike ali nepredvidene akcije. Razprodaja olimpijskih znamk 1994 v nekaj dneh je torej čisti nesmisel, ki se ne bi smel zgoditi, ekonomsko in promocijsko pa pravi polom. Spet se vračam k primeru, tokrat v Avstrijo, kjer vse izdane znamke republike še vedno veljajo kot frankaturno sredstvo, zato so lahko na lanskem svetovnem srečanju skavtov za spominsko ovojnico uporabili znamko iz leta 1962. Torej je vse mogoče, če se zna in hoče.

Po evropsko kulturno opremljene pisemske ovojnice so pravi užitek za prejemnika. Američanom opremljenost pisemskih ovojnic ni dosti mar. Z Norveške že prihajajo pisma z olimpijskimi znamkami, medtem ko naše znamke polnijo le albume.


NAZAJ      DOMOV        NAPREJ