| Zanimivosti | Članki | Forum | Odgovori | Pišite nam | Za objavo | Povezave |

KAJ MORAMO VEDETI O ZBIRANJU ZNAMK IN FILATELIJI

SLOVENSKIM ZNAMKAM NA POT (prvič)

Zbiranje poštnih vrednotic in drugega filatelističnega materiala je med najbolj razširjenimi konjički tako doma kot tudi v svetu. Z zbiranjem znamk se seznanijo otroci v šoli, pozneje pa se med njimi izoblikujejo tisti, ki ostanejo zbiranju zvesti vse življenje.Razširjenost zbiranja omogoča raznolikost materialov, od katerih je znamk največ, saj lahko zbiramo žigosane znamke s poštnih pošiljk, kupujemo nežigosane znamke na pošti, zbiramo različno tematiko in se zaradi nabave in izmenjave povezujemo v filatelistična društva ali celo vlagamo svoje prihranke v že izoblikovane filatelistične zbirke, ki jih ponujajo aukcijske hiše v inozemstvu.

Zbiranje materialov, povezanih s poštnimi vrednoticami, imenujemo s skupnim imenom filatelija in zbiralec je filatelist. Toda obstaja tudi mnenje, da so zbiralci tisti, ki zbirajo po podatkih splošnih katalogov, filatelisti pa tisti, ki ta material raziskujejo in proučujejo, se torej ukvarjajo s posebnostmi, ki v splošnih katalogih niso zajete. Po taki delitvi je torej zbiralcev mnogo več kot pravih filatelistov. Tako ali drugače, dejstvo je, da je to dejavnost, ki tudi zasluži nekoliko prostora v resnih časopisih. Žal je s tega področja napisano bolj malo. V inozemstvu, predvsem na zahodu, je literature mnogo več, saj poleg obveznih splošnih in specializiranih katalogov obstajajo tudi mesečne revije in knjige s specifičnimi tematikami. Tudi ena izmed Guinessovih knjig obravnava samo rekorde v filateliji. Na domačih tleh filateliste prekašajo v izdajanju literature numizmatiki in tudi zbiralci razglednic, ki so mnogo pozneje začeli s svojo dejavnostjo.

Večji del zbiralcev znamk je navezan na izdaje v svoji domovini, manjši del pa se odloča za zbiranje tudi širše. Kot "svojo domovino" smo do zdaj imeli izdaje Jugoslavije, odslej bo to Slovenija. Gledano širše pa so prehodna obdobja političnih sprememb za zbiralce zelo zanimiva. Odmiranja držav ali poštnih uprav, ki so se začela z Nemško demokratično republiko in Berlinom,bodo v vzhodni Evropi še sledila.. S tem nastajajo za zbiralca zaključene celote, ki imajo višjo vrednost, predvsem če so kompletne ali če se pozneje dopolnijo. Prav tako so zanimive novo nastale države, saj lahko zbirko začne in je vseskozi na tekočem z novitetami. Tako v tem trenutku že lahko začnemo z zbirkami Litve, Latvije in Estonije in pri tem odmislimo njihove predvojne izdaje ter Slovenije in Hrvaške v kar lahko sodijo tudi izdaje po prvi in drugi svetovni vojni. V tem smislu imajo zbiralci, živeči v tem času. Pravo srečo, saj se zemljevid vzhodnoevropskih držav tako rekoč dnevno spreminja, kar se ni zgodilo vse od druge svetovne vojne, če odmislimo dekolonizacijo Afrike in nekaj manjših sprememb v Aziji.

Za novo državo in priznanje njenih izdaj je zelo pomemben vstop v UPU - Zvezo poštnih uprav,ki poteka preko članstva v Združenih narodih. Slovenija trka na vrata in upati je, da se bodo odprla. Ob tem pridno tiska svoje znamke, saj ji drugega ne preostane, in mi zbiralci, ki nastopimo šele po izidu, jih z veseljem kupujemo. Nič ali zelo skromno lahko vplivamo na rojevanje znamke in na opravljanje njenega poslanstva. Prav zato je o slovenski znamki potrebno spregovoriti zdaj, ko je še čas, da se emisije dolgoročno programirajo in tudi izvajajo.

Preveč bi bilo, da bi znamko obravnaval iz vseh vidikov, zato bi omenil le informativno - propagandno ter estetsko vlogo in njeno donosnost izdajatelju. Našteti elementi so medsebojno zelo prepleteni, zato jih je težko ločeno obravnavati, vendar bom to poenostavljeno poizkusil, čeprav tvegam, da bo bralec moral uporabiti nekaj miselnih kombinacij za pravilno razumevanje.

Kot propagandno sredstvo nove države, političnih sprememb v njej, njene zgodovine, zanimivosti in tudi ponudbe, nosi znamka neprecenljivo informacijo v svet, če je le količinsko zadostna, pravilno uporabljena in dovolj reklamirana. Torej, če jo znamo unovčiti na način, ki kupca pritegne in spodbuja k nakupu in jo uporablja, kot smo si zamislili ter mu to tudi sugerirali. Zanimivo je, da potrošnik in plačnik takega materiala sam dalje opravlja propagando v smeri, ki je za njega in s tem tudi za državo najbolj primerna. Posebno dobri učinki se tako lahko dosežejo z informacijo o deželi (državi) in njenih posebnostih, o razvoju gospodarskih panog, narodnih običajih, dosežkih v umetnosti in športu itd.. To pa pomeni, dosedanjo emisijsko politiko predvsem v količinski zadostnosti obrniti na glavo, saj lahko trdim, da je emisija zadoščala le za zbiralce. Te znamke so torej obtičale v albumih, predno so opravile propagandno poslanstvo.


Estetski videz pisemskega ovitka iz ZDA ni prijazen predvsem zaradi debeline črt in
nanošene količine črnila. V zadnjih letih so se v tej deželi zelo potrudili.


Z estetskega vidika naj bi znamka polepšala poštno pošiljko, predvsem v primerih osebnega in poslovnega dopisovanja in poudarila spoštljivost do prejemnika. Kar smo z dvigom kulturne ravni pri raznovrstnosti pisemskih ovitkov do sedaj že storili, smo s frankiranjem in predvsem z avtomatskim žigosanjem podrli. Pisma direktorjev s frankaturnimi znamkami v večjem številu, ki še poudarijo naše inflacijsko stanje, in nato prežigosana z valovitimi črtami in razlitim črnilom, ne sodijo poslovnemu partnerju v roke. Na lepem pisemskem ovitku, lepo nalepljena in z okroglim ročnim žigom uničena znamka bi dala popolnoma drugačno sliko o nas. Zato so na okencih pošt v inozemstvu obdržali ročno žigosanje za take primere. Ta del estetike pisemskih pošiljk smo v celoti zanemarili, morda edino filatelisti to še spoštujejo in na naših poštnih okencih posebej prosijo za ročni žig.

V svetu ni dvoma, da je poštna znamka ekonomsko donosen posel, le njene posebnosti je treba obvladati in se ji prilagoditi v popolnoma tržnem smislu, kar je pri nas popolnoma zanemarjeno. Poštna uprava je tista, ki organizira izdelavo in prodajo znamk in bi morala upoštevati te posebnosti. Ni razlogov, da se izgovarjamo na stroške, saj so ti odvisni od količine, le-ta od prodaje, ta zopet od uporabe in ta dalje od reklame in nudenje vzporednih uslug. Le v obvladovanju celotnega sklopa so lahko doseženi pozitivni učinki.

V opravičilo lahko zapišem, da se naša PTT ni do sedaj srečala s tem problemom, saj se je emisija znamk reševala samo na zvezni ravni. Z osamosvojitvijo je nenadoma tudi to postalo problem, doletelo nas je nepripravljene in zato ne bi bilo narobe pogledati čez mejo. Tam so to utečene stvari in kakorkoli sem se branil pisati številke, jih bom le moral uporabiti. Navedel bom emisijo znamk za Olimpijske igre 1988 v nekaterih državah, izbranih po lastni presoji. Andora je za francoski in španski del izdala skupaj 1,25 milijona serij, Danska 1,5 milijona, Irska 1 milijon, Luksemburg, Lichtestein in Belgija vsaka po 800 tisoč, Finska 3 milijone in Jugoslavija 210 tisoč. In zdaj, kje si Slovenija.


Ne serija, temveč mala pola je predmet zbiranja izdaj, pri katerih so ob znamkah
različni priveski. To bi morali upoštevati pri odločanju o količini


Zimske Olimpijske igre 1992 so bile dogodek, ki Slovenije ni obšel. Tudi PTT podjetje je moralo storiti svoje in izdalo je 2 znamki ali, bolje povedano, malo polo s 3 serijami, od katerih pa je vsaka drugačna zaradi priveskov, na katerih so imena naših nastopajočih. Stroški so bili ocenjeni visoko, zato so jih poskušali zmanjšati. Odstopili so n.pr. od naročila poklicnim oblikovalcem in nalogo naprtili Šolskemu centru PTT. Za čudo so učenci, nevešči tega dela, nalogo odlično opravili in samo želeti si je, da bi jo tako tudi drugi. Žal tehnično in tehnološko nismo bili dobro pripravljeni, saj že dolga leta nismo tiskali znamk in zato tudi napak ne smemo gledati pod drobnogledom. Po vseh teh težavah je sledilo naročilo tiskarni za 10.000 malih pol, ki je kasneje bilo povečano s prepričevanjem in zastavljanjem osebne odgovornosti ljudi, ki so pri delu sodelovali. Koliko je bilo v resnici natisnjenih malih pol, bo znano pozneje, vendar po oceni številka ni 2x večja. So bile frankaturne vrednosti uporabne? Itd. Vprašajev je v resnici veliko, odgovore pa pričakujemo ob naslednjih izdajah, ali pa tudi ne. Koliko je zbiralcev na temo Olimpijske igre, je nemogoče oceniti, nekoliko pa si lahko pomagamo s količinami, izdanimi v drugih državah, ki so dovolj zgovorne. Koliko rezervacij bi dobili iz inozemstva za to izdajo in koliko deviz bi s tem zaslužili, tudi ne bomo ugotavljali, saj neradi zardevamo. Kaj bomo torej storili? Ponatisnili ali pustili, da gre voz mimo in začeli brati od začetka, da bo pri naslednji izdaji bolje.

Po izidu znamke nastopimo zbiralci, ki nam nizke naklade delajo medvedjo uslugo. Teoretično se lepo sliši, da s tako politiko skozi leta hranjenja znamk hitreje pridobivamo na vrednosti. Praktično pa je drugače, saj je nizka naklada pokrila le ožje področje večinoma znotraj meja države in tako preprečila interes zbiralcev iz drugih držav. S tem smo prizadeli nastajanje in izpopolnjevanje zbirk z zamenjavanjem in okrnili nastopanje filatelistov v mednarodnem prostoru. To ni v prid niti zbiralcem, niti novo nastali državi, ki bi želela postati evropsko usmerjena.


NAZAJ      DOMOV        NAPREJ