| Zanimivosti | Članki | Forum | Odgovori | Pišite nam | Za objavo | Povezave |

KAJ MORAMO VEDETI O ZBIRANJU ZNAMK IN FILATELIJI

10 LET SLOVENSKIH ZNAMK

Ko te kolega vpraša komu naj proda svojo zbirko, da ne bi bil njegov trud zaman, mu odgovori s vprašanjem: kolikim zbiralcem je nudil svoje znanje in jih vzgojil? Ko Pošta Slovenije negoduje kako pokriti izgubo, ji je treba postaviti vprašanje: koliko primernih materialov je nudila in koliko ljudi je z vidika promocije Slovenije in estetskega videza vzgojila v trajne in zahtevne potrošnike njenih uslug?


Znamke za leto 1994 je Norveška predstavila tudi na razglednici, izdani pred
Zimskimi OI istega leta. Celoletni program je predstavljen grafično,
kar zbiralcem daje možnost oblikovanja lastnih OPD, MK, itd.

Temo POŠTA - POTROŠNIK - ZBIRALEC načenjamo danes že tretjič, verjetno tudi tokrat brez odgovora. Da bi povezavo z današnjo temo razumeli, ne da bi se ponavljali, smo v nadaljevanju zapisali kratek povzetek prvih dveh člankov, a kogar zanima lahko s klikom na naslov prebere tudi članka v celoti in tako še izostri pogled na že tretjič ponavljano temo.

Lukas št. 2, april 1992
Slovenskim znamkam na pot (1) povzetek

V obdobju sprememb v Evropi smo tudi mi postali nova država. To je za zbiralca znamk poseben trenutek saj lahko začne zbirko Slovenije s št. 1. Temu trenutku je posvečeno uvodno razmišljanje o zbiralcih znamk in filatelistih, o razlikah in skupnih točkah, o navezanosti na domače izdaje, o dobrih in slabih straneh izdajatelja in še čem.

Članek je nastal manj kot dva meseca po izidu prvih priložnostnih znamk "Zimske Olimpijske igre 92", v katerem sem podal kritiko na nezadostnost naklade, ki bo vplivala na vse nadaljnje izdaje in odvračala zbiralce doma in v svetu od zbiranja znamk naše države. Popolnih zbirk države je možno zbrati največ toliko, kot je bila najmanjša naklada posamezne znamke.

Sledi obrazložitev pomena znamk kot informativnega oz. propagandnega sredstva, nato kot estetskega pripomočka k videzu pošiljke in posledično tudi kot donosnost izdajatelju. To vse je odvisno od dolgoročnega programiranja vsebine in količine, ob tem primernega reklamiranja s predlaganjem optimalnega uporabljanja. Znamka propagira svojo vsebino in tudi samo sebe zato ob zadostni količini povečuje število zbiralcev.

Kot dokaz v smeri razmišljanja navajam nekaj manjših evropskih držav, ki so za Zimske OI 88 (za 92 še ni podatkov) izdale znamke v količinah med 800.000 in 1.600.000 serij, le Jugoslavija je izdala 230.000 serij in po tej se ogleduje tudi naša PTT s še ne ugotovljeno a majhno količino izdanih znamk (male pole!) za Zimske OI 1992.

Lukas št. 1-2, januar - april 1994
Slovenskim znamkam na pot - drugič povzetek

Tokrat vrtimo prvo pisanje o znamkah z druge strani. V šoli so nas učili kako naj pismo in ovojnica v prometu izgledata, a vzor za učenje ni bila Evropa. K nam prihajajo z znamkami in žigi lepo opremljena pisma, kar dokazuje tudi nekaj slikovnega materiala, odhajajo pa, razen nekaj izjem, pisma s strojnimi žigi in samolepilnimi nalepkami.

Pri pošiljanju primerno lepih pisem mora sodelovati veliko kultiviranih ljudi, med katerimi morajo biti prvi izdajatelji znamk in zadnji posredniki naslovniku. A kaj ko se zalomi že pri količini tiskanih znamk. Pohvalno je, da se je naklada za Zimske OI 94 nekoliko povečala v količini serij. A upoštevati moramo, vsaj za zbiralce, porabo v malih polah, ker so priveski ob serijah zopet različni. Pa tale primer: za Hermana Potočnika smo pri nas izdali 150.000 znamk, v Avstriji 2.900.000. Čigav je torej ta H. P. in komu koristi tako razmerje?

V članku omenjamo tudi Komisijo za izdajanje znamk (naslov je daljši) in njeno sestavo kot začetnico postopka (razpis za predloge) in filatelistične trgovine (končna prodaja), ki primerno stanju navijajo cene. Če je torej materiala malo in ob višji ceni manj tudi zanimanja si filatelisti delamo medvedjo uslugo. Kje je torej promocija Slovenije in vzgoja potrošnika?

Tokrat o nakladi tiskanja znamk - tretjič

V znani slovenski reviji sem prebral tudi tole trditev (točen prepis): "Vse pošte v svetu izdajajo danes, poleg rednih znamk, katerih osnovni namen je plačevanje storitev pošti, tudi priložnostne znamke, ki so namenjene predvsem filatelistom, čeprav tudi z njimi plačujemo poštnino." Nič ne bi bilo čudno, če bi se to nekomu laično zapisalo, toda po podpisu sodeč bi dejal, da je pisec v tem stavku združil vso filozofijo izdajanja poštnih znamk, ki jo premore Pošta Slovenije.

Hočemo iza filatelistov skriti vse druge smisle izdajanja znamk, ker moramo le njim na ljubo prilagoditi izdaje? Morda je v tem celo nekaj resnice!? V Komisiji za izdajanje znamk s tretjino članov sodeluje tudi Filatelistične zveze Slovenije in morda imajo ti celo glavno besedo. Na nek način to potrjujejo tržne cene znamk o katerih smo že podrobno pisali v predhodnem članku in naklade priložnostnih znamk o katerih pišemo v nadaljevanju. Predlagamo rešitev, da Pošta Slovenije sama, brez FZS in njenih članov, opravi estetsko, ekonomsko, promocijsko in še katero nalogo po vzoru tistih, ki to že uspešno opravljajo; mi zbiralci in filatelisti pa nastopimo šele po izidu, kajti le od tu dalje se razprostira naša dejavnost.

In kako najti uspešneže, ki priložnostne znamke tržijo tako, da se jim računi vsaj približno izidejo, kajti nekaj primanjkljaja se vedno pokrije iz naslova promocije dežele? Primerjava izdanih priložnostnih znamk za leto 1995 (znane naklade) med manjšimi državami Evrope je zelo zgovorna:
   

Priložnostne znamke izdane 1995

Poštna uprava (država) Število prebivalcev v milijonih Število izdanih znamk Letna naklada znamk Največja naklada ene znamke Najmanjša naklada ene znamke Št. izdanih znamk na prebivalca
Belgija 10,0 38 155.000.000 8.000.000 1.500.000 15,5
Avstrija 7,9 28 96.600.000 10.000.000 2.100.000 12,2
Švica* 7,0 21 185.520.000 29.780.000 1.500.000 26,5
Danska 5,2 22 189.800.000 31.700.000 960.000 36,5
Norveška 4,4 25 93.470.000 8.480.000 1.170.000 21,2
Irska 3,6 28 41.330.000 3.200.000 500.000 11,5
Slovenija 2,0 21 5.310.000 480.000 150.000 2,6

* podatki za 1992

Razlike v posameznih kolonah so zelo očitne, a najbolj zgovoren je vendar podatek o tiskanih priložnostnih znamkah na prebivalca, ki daje primerljivo merilo obravnavanih poštnih uprav. Tu ima Pošta Slovenije za več kot štirikrat nižjo naklado od naslednjih najnižjih Irske in Avstrije, do čim je naklada Švice desetkrat in še posebno Danske štirinajstkrat večja od naše domače. Avstrija in Švica sta klub visokim nakladam, ali pa prav zato, med najbolj zbiralsko priljubljenimi poštnimi upravami Evrope.

Primerjavi Zimske OI 1992 in H. Potočnika so zgolj ilustracija stanja, ki ga pokaže statistika. Čeprav se morda nekaj premika na bolje, je treba opozoriti na počasnost. Premika se n.pr. pri znamkah Ljubezni, ki se jim naklada dviguje (za domači promet) in Božičnih znamkah, kjer je naklada porasla tudi v prometu s tujino (D = 700.000), a so kljub temu zvežčki zmanjkali na mnogih poštah že pred Novim letom. Toda zakaj Louis Adamič samo 150.000 izvodov ob nemogoči nominalni 26 SIT, ko bi vendar z njim morali zasuti ZDA, da bi se vedelo od kot je doma? Zakaj Leon Štukelj in J. A. Samaranch samo 80.000 izvodov bloka, čeprav vemo, da olimpijsko vsebino zbira po svetu okoli 1.000.000 ljudi. Zakaj na pisma ne moremo lepiti naših pustnih običajev, naravne in kulturne dediščine, dela naših umetnikov, rastlinsko in živalsko bogastvo itd. ter rednim znamkam nekoliko odščipniti vlogo, saj vemo, da so kljub dobro izbrani vsebini manj atraktivne. Takoj bi torej morali povečati naklade priložnostnih znamk in vzgajati potrošnike za njihovo porabo. Izdajanje priložnostnih znamk pretežno za filateliste, ki jih vložijo v albume, je z vidika pošte in tudi države neproduktivno.


NAZAJ      DOMOV        NAPREJ