NAMESTO UVODA: poštna znamka je samostojna znamka ali znamka odtisnjena na ovojnici ali dopisnici ipd, ki jo je izdala poštna uprava, kot dokazilo o plačani poštnini! (Longmans English Larousse). Na primer: Ameriški kongres ima edini (po ustavi) pravico "To establish Post Offices and Post Roads" (Postavljati poštne urade in poštne poti). Za Pošto Slovenije je odgovorno Ministrstvo za informacijsko družbo. Delovanje pošte pa določa Zakon o poštnih storitvah (UL RS, št. 42/2002) [7]. V 33. členu (med drugim) piše:

• Minister s predpisom podrobneje določi izdajanje poštnih vrednotnic.

• Gospodarska družba iz 64. člena tega zakona ima izključno pravico do izdajanja poštnih vrednostnic. V ta namen: Izdaja poštne vrednostnice, notificira poštne znamke pri upravah članicah Svetovne poštne zveze, itd.

Intervju

VPR.: V samostojni Sloveniji se je na "filatelističnem" tržišču pojavilo, kar nekaj znamk (več izdaj Jelinčiča, države NSK, kamnite znamke Maje Šubic iz Škofje Loke v polah, pretisk v črni barvi 26.6.1991 SLOVENIJA na Jugoslovanske znamke "Poštarji", itd), ki jih trgovci prodajajo po "solidni" ceni. Kaj je s tem?!

ODG.:Če le preberemo nekaj (uvodnih) vrstic ugotovimo, da ta kos barvnega papirja ali "znamka" nima NOBENE filatelistične vrednosti. Za zbiralca in razstavljalca (poštna) znamka vedno pomeni "dokaz o plačani poštnini". Torej je znamka uporabljena na pismu, dopisnici, nakaznici ipd dokazilo, da smo plačali neko poštno storitev. Kdo opravlja poštne storitve? To je običajno ustanova (gospodarska družba), ki jo pooblasti organ vlade neke države, v primeru Slovenije je to Ministrstvo za informacijsko družbo.
Takim "privatnim" izdajam torej nekaj manjka, zato jim rečemo "fantomske" (phantom) ali "fantazijske" (fantasy) ali "pepelke" (cindarella), ker nimajo poštne vrednosti, oziroma z njimi ne morem plačati poštnine. Tudi tržišče s takimi "nalepkami" je precej pestro in žal trgovci tu ne delajo izjem, prodajo vse kar dobijo "neukim" filatelistom. Poznamo tudi pojem fantomska filatelija, to je zbiranje ponarejenih ali fantomskih (fantazijskih) izdaj. FIP (Mednarodna filatelistična zveza) nas v svojih biltenih obvešča o fantomskih izdajah (ali nelegalnih izdajah), ki se jih moramo izogibati "še posebno v razstavni zbirki."

VPR.:Ali so to "privatne" izdaje.

ODG.: Ne! Privatne izdaje so nekaj drugega! Nekatere privatne ustanove (DHL, World Currier, etc), ki opravljajo prenose pošte, vendar nimajo pooblastila države včasih tudi izdajajo znamke ali nalepke, zopet kot dokazilo o plačani poštni storitvi. Tako pismo torej ne moremo dati v filatelistično zbirko! Takim znamkam ali nalepkam rečemo privatne izdaje in tudi za le-temi "znamkami" ali "nalepkami" (labels) stoji služba za prenos poštnih pošiljk. V ZDA je obstajala cela vrsta letalskih družb, ki so opravljale privaten prevoz pošte in izdajale svoje "nalepke".
Nekaj podobnega je tudi "recapito autorizzato", ki ga poznamo v Italiji in ga izvajajo posebne privatne ustanove ali agencije za dostavo (Agenzie di recapito). To je način dostave pošiljk s pomočjo privatnih agencij. V ta namen agencije izdajajo tudi posebne znamke, kot dokazilo o plačani storitvi.
Na razstavi Eno Okno v Kranju leta 2003 je bila razstavljena zbirka pisem z znamkami Pinzana! To so bile privatne znamke, ki so služile v lokalnem prometu za dostavo poštnih pošiljk v nekatere težko dostopne in rizične kraje med 2. svetovno vojno. Torej je pojem "privaten" tesno povezan s pojmom "lokalne" uporabe in izvedbe znamke, za katero vselej stoji lokalna ali privatna poštna storitev!
Podobno velja tudi za telegrafsko službo. Tudi ta je (ali je bila) del poštne organizacije, dokumenti povezani s telegrafom sodijo v filatelijo. Poznane pa so tudi privatne družbe za prenos sporočil (Western Union), ki pa ne sodijo v filatelistično zbirko.

VPR.:Lahko sklepamo, da mora za vsako znamko stati pošta, saj je to "potrdilo o plačani poštni storitvi"?

ODG.: Da, to je res. Pa ne samo znamka kot končni izdelek! V zbirko lahko uvrstimo tudi vse vmesne faze izdelave znamke, ki je pozneje bila v poštnem prometu in je služila za plačevanje poštnine: osnutek, poskusni odtisek (esej), poskusne barve, nezobčani primerki, pomanjkljiv odtis (brez ene barve), ipd.

VPR.: Takoj se pojavi vprašanje, kaj pa z neizdanimi znamkami? Ali te sodijo v filatelijo?

ODG.:Če take "neizdane" znamke ni bilo moč kupiti na pošti in je postopek nastajanja znamke pri poštni ustanovi bil enak kot za izdano znamko, a je pozneje iz kakršnega koli vzroka njena izdaja bila zavrnjena, potem temu rečemo (pravtako) esej. Tak nerealiziran ali neizdan primerek z veseljem uvrstimo v resno filatelistično zbirko! Primer takih neizdanih znamk je na primer serija dveh znamk predvidenih za priključitev Trsta k Jugoslaviji (Sloveniji). Ta serija je bila pripravljena in pozneje uničena. Le 5000 serij je prišlo na filatelistično tržišče.

VPR.: Pa vrnimo se nazaj "Jelinčičevim znamkam"! Ugotovimo, da kot "poštne znamke" ne ustrezajo nobenemu od zgornjih odgovorov. Tudi jih ni odobrilo ministrstvo, še manj PS. Kaj pa tiste, ki so "potovane"?

ODG.: Žal lahko v poštni nabiralnik vržemo, kar se nam zljubi. Mehanska obdelava pošiljk in slabo poznavanje slovenskih zanmk sta pač kriva, da taka ovojnica pride do naslovnika, brez doplačila! A to ne pomeni nič! Dostikrat sem že videl italijanske ali avstrijske znamke žigosane z našimi žigi!? Torej "potovanost" ni noben dokaz, da gre za pravo "poštno" znamko in uporabo le-te! Pri Italijanih pred nekaj leti ste imeli pravi plaz "fantazijskih" znamk, ki so bile narisane ročno in so "potovale". Pomnimo: znamka mora biti dokaz plačane poštne storitve neki poštni ustanovi! Kakor vem, gospod Jelinčič s Pošto Slovenije nima urejenega medsebojnega sporazuma o priznavanju le-teh!? Primer priznanih vrednotnic so znamke "Maltežkega viteškega reda", ki veljajo kot poštne znamke v vseh državah (tudi v Sloveniji), s katerimi ima omenjeni red sklenjeno pogodbo o priznavanju.

VPR.: Kako pa bi Jelinčičeve znamke le postale prave "poštne" znamke?

ODG.: Lahko bi to bile lokalne ali privatne znamke, če bi za njimi stala neka poštna storitev!? Na primer gospod Jelinčič bi moral ustanoviti družbo za prenos poštnih pošiljk od Državnega zbora do poslancev. To storitev bi opravljali kurirji njegove "poštne službe" in za storitev bi plačevali "poštnino" z njegovimi znamkami. Prave poštne znamke pa bi postale, ko bi dobil gospod Jelinčič koncesijo Ministrstva za informacijsko družbo za konkurenčno poštno storitev.

VPR.: Kaj predlagate "filatelistom", ko naletijo na take "fantomske" ali "fantazijske" izdaje?

ODG.: Žal moram najprej ugotoviti, da celo nekatera filatelistična društva podpirajo fanstomske izdaje! Domnevam, da gre tu predvsem za zaslužek in pridobivanje dodatnih sredstev filatelističnih društev, ki se pač kronično spopadajo s pomanjkanjem denarja. Bojim pa se, da s tem delajo lažno predstavo in nepopravljivo škodo filatelistom, da so to "poštne znamke" in jih mora zato vsakdo imeti v "filatelistični" zbirki.

VPR.: Upam, da bo tudi najin razgovor pomagal naliti čistega vina. Hvala in srečno.

ODG.: Nasvidenje.

Literatura:

1. Janet Klung, Locals include government and private stamps, http://www.linns.com/howto/refresher/locals_20031103/refreshercourse.asp

2. spisek kratic in pojmov, http://www.askphil.org/b25.htm

Zapisal, dr. Veselko Guštin, član Komisije za izdajo poštnih vrednotnic.